Ob zadnjih dogodkih v Ukrajini so se pojavili pozivi k molitvi za mir, vendar je veliko tudi pripomb, da molitev ne pomaga, ker velja samo realna sila. Se je s to trditvijo mogoče strinjati?
Težava je v tem, da ljudje velikokrat razmišljamo v kategorijah ali-ali, torej na izključujoč način. Kar pomeni, da ob pozivih k molitvi zaznavamo, da gre za beg od realnosti in za izgovor, da lahko držimo križem rok. Vendar pa krščanska tradicija govori prav nasprotno. Geslo zavetnika Evrope sv. Benedikta “Moli in delaj” se lepo ujema s pravilom, da milost predpostavlja naravo. Naša izkušnja iz leta 1991 nam govori, da smo imeli opravka z zelo močnim nasprotnikom. Če bi bilo vse odvisno zgolj od razmerja človeških moči, bi bila Slovenija hitro poražena. Mar nas to ne spominja na znano svetopisemsko zgodbo o Davidu in Goljatu, pa o bitkah, v katerih so Izraelci zmagovali zaradi Božje moči proti nasprotnikom, ki so bili močnejši od njih?
Zavedati se moramo tudi, da to, kar vidimo na zunaj, ni celotna realna slika. »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6, 12) Spopad se torej odvija na duhovnem nivoju, od tega je v veliki meri odvisno tudi to, kar se dogaja na svetu. Ko je JLA načrtovala množično bombardiranje Slovenije 30. junija 1991, se to ni zgodilo, čeprav so letala, opremljena z borbenim tovorom, poletela. Kaj se je dogajalo v tistem času med 9.00 in 10.20, ko je veljala nevarnost zračnega napada za celo Slovenijo? To ve samo Bog.
Znan je tudi primer iz naše severne sosede Avstrije, ki so jo v petdesetih letih prejšnjega stoletja zapustile sovjetske čete, ki so tam ostale od konca druge svetovne vojne dalje. Ta nenaden in za mnoge presenetljiv odhod iz države, ki je predstavljala velik strateški pomen za sovjetski imperij, se je zgodil po tistem, ko je frančiškanski pater Petrus Pavliček organiziral množično molitev rožnega venca, ki je sprožila čudež, saj so Avstrijci še naprej ostali v enotni državi, vse tuje vojaške sile pa so se od tam umaknile. To je bil tudi prvi prostovoljni odhod sovjetskih čet iz kakšne države do začetka obdobja reformističnega sovjetskega voditelja Gorbačova. Nemci žal niso imeli takšne sreče, saj je vzhodni del prej enotne Nemčije postal nova komunistična država z imenom Nemška demokratična republika kot satelitska država sovjetskega imperija.
In kar je najpomembneje: leta 1991 niti naši politiki, niti branilci (TO in policija), niti akademiki, pisatelji in novinarji niso stali križem rok. Nihče ni trdil, da je molitev nadomestek za obrambo proti sovražnikom. Je bila zato molitev tista podpora, ki je zagotavljala uspeh.
G. B.