Na današnji dan karmeličanska duhovna družina praznuje prebodenje srca sv. Terezije Velike. Ob tej priložnosti objavljamo zapis sv. Janeza od Križa, ki je v svojih spisih opisal ta pojav.
V Devteronomiju govori Mojzes: “Gospod, tvoj Bog, je ogenj, ki použiva” (5 Mz 4,24), kar pomeni ogenj ljubezni. Ta ogenj ima neskončno moč, zato more z neizrekljivo silo použiti in spremeniti vase dušo, katere se dotakne. Požiga pa jo in jo spreminja vase, kakor jo najde pripravljeno, eno bolj, drugo manj; in tudi kolikor, kakor in kadar hoče on sam. Ker je Bog neskončni ogenj ljubezni, se hoče včasih dotakniti duše zelo tesno, in tedaj je njena gorečnost na tako visoki stopnji ljubezni, da se ji dozdeva, da žari bolj bolj kakor vsi plameni tega sveta. Zato pravi o Svetem Duhu v tej združitvi, da je žarenje; kakor je v žarenju ogenj močnejši, silovitejši in učinkovitejši, kakor v drugih svojih oblikah, tako je v dejanju te združitve ljubezenski ogenj bolj živ kot kdajkoli, zato ga v primerjavi z drugimi oblikami imenuje “žarenje”. Ko Božji ogenj spremeni dušo vase, ta ne le občuti žarenje, ampak tudi sama postane žarenje silovitega ognja.
Čudovito in hvalevredno je dejstvo, da je ta Božji ogenj tako silovit in použivajoč, da bi z večjo lahkoto použil tisoč svetov, kakor pa použije naravni ogenj drobno bilko. In vendar ne použije in ne pokonča duše, v kateri gori, niti ji ne prizadene bolečine ampak jo po meri ljubezenske moči osreči in pobožanstvi. V teh dotikih je namreč Božji namen dušo poveličati, zato je ne muči in ne stiska, ampak ji daje širjavo in radost; ne zatemnjuje je in je ne spreminja v pepel, kakor ravna ogenj z ogljem, ampak jo razsvetljuje in bogati.
Srečna duša, ki ji je dana velika milost, da doseže takšno žarenje: vse ve, vse uživa, dela kar hoče, vse ji uspeva, nihče je ne more odriniti, nič se je ne more dotakniti. O njej pravi Apostol: “Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče” (1 Kor 2,15), in tudi: “Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine” (1 Kor 2,10). Ljubezni je lastno preiskovati vse zaklade Ljubljenega.
Zgodi se, da duša tako močno gori v ljubezni, da občuti, kakor bi se spustil nadnjo seraf in v trenutku, ko je razžarjena kakor žerjavica ali celo kakor plamen, zavihti puščico ali kopje, ki žari od ljubezenskega ognja, jo prebode in jo tako izžge na zelo vzvišen način. Duša občuti svojo rano z neizmerno radostjo, zaznava neugasljivi žar in se vsa topi v ljubezni. To rano občuti kot živo točko v samem bistvu duha, v svojem prebodenem srcu.
Le maloštevilne duše dospejo tako daleč, nekatere pa so vendarle prišle; predvsem duše ljudi, katerih krepost in duh naj bi se razširila na njihove sinove in naslednike. Bog namreč naklanja bogastvo in moč začetnikom novih potov duha in se pri tem ozira na večjo ali manjšo množico tistih, ki bodo sledili njihovemu nauku in njihovi duhovnosti.
O blagodejna rana, zadana od tistega, ki zna le ozdravljati! O blažena in presrečna rana, ki si nastala le za sladkost in tvoja bolečina je ranjeni duši v radost in veselje. Velika si, o radosti polna rana, saj je neskončen ljubezenski ogenj, ki te osrečuje po meri tvoje zmožnosti in veličine! O blagodejna rana; toliko globlje blagodejna, kolikor bolj je žarenje prodrlo v najgloblje središče duše, kjer je zanetilo vse, kar se je dalo zanetiti, in napolnilo z radostjo vse, kar se more radostiti.
Vir: Hozana.si