Velika noč 2022! Po Jezusovi smrti se je sonce zagrnilo, mrtvi so vstajali, tresla se je zemlja, tudi najtežje in največje skale so pokale, desni razbojnik se je pokesal, levi se je rešil …Množice so se nazaj grede iz Kalvarije trkale po prsih in se kesale …
Pilat, Herod, veliki duhovniki, pismouki in starešine so padli v veliko zadrego … Tisti, nad katerim so se tako povzdignili z nasiljem je umrl z neverjetnimi znamenji … Povsem pa so bili zaprepadeni, ko so videli, da se je tudi tempelj zamajal … In se jim je celo pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje … Nekaj nezaslišanega …še pozno v sobotni večer to odmeva po jeruzalemskih trgih, ulicah, domovih …
A ob tem pa so se spominjali Jezusovih besed s katerim so ‘veliki’ in množice obtoževali Jezusa … »Podrite ta tempelj in v treh dneh bom postavil novega!« … vse to je odmevalo po Jeruzalemskih ulicah, predvsem po domovih, bila je sobota, vezana s postavo. Iz nezavidljive prve prve sobote so se ‘veliki’ podali tudi v ta nov dan, v novo noč in jutro, le kaj jim bo prineslo?
Mnogi v Jeruzalemu so pričakoval ta tretji dan. Tudi Marija se je podala v ta novi dan, a povsem drugače, kot drugi … Pismouki in veliki duhovniki so le s težka zaprli oko v noči na nedeljo, učenci so se premetavali v postelji, bili so še sedaj nemirni, niso si obnovili tistega notranjega miru.
Krčmarji so morali to noč nepričakovano in nenadejno dolgo v nedeljsko jutro strešti ljudem pijačo in hrano, ker so se gostje, vneto in na dolgo pogovarjali o velikem petku in soboti, kako je umrl tisti, ki ga je Izrael razglasil za hudodelca … a bali so se starešin in velikih duhovnikov, težke kazni zaradi kršenja postave. Krčmarji so slišali in bilo jim je oznanjeno; o nekem Jezusu, ki je prosil odpuščanja za druge, kako ga je nebo zastrlo, kako se je stresla zemlja ob njegovi smrtni uri, kako so se drobile in pokale tudi največje skale … Krčmarji so nepričakovano med gosti zagledali ljudi, stare znance, ki so bili že dolgo pogrešani in celo mrtvi … kako so se veselili in proslavljali z domačimi, sorodniki, prijatelji …
V takšno nedeljsko jutro se je prebujal Jeruzalem … tudi postava se je odvezala, tudi postava se je priklonila Gospodarju življenja! Tudi postava popusti oznanjevanju Kralja nebes in zemlje!
Kar uho ni slišalo, kar oko ni videlo, kar srce ni začutilo se je Jeruzalema dotaknilo, že na veliki petek in na veliko prvo prvo soboto.
Prebujala pa se je že nedelja … le Marija in Janez pa sta bedela in pričakovala … Molila sta in se zahvaljevala, tudi v pripovedovanju vsega kar sta ob Jezusu že doživela. Posebno sta bila Bogu hvaležna za ljudi, ki so bili Jezusu, kljub naščuvanosti na križevem potu blizu, ga podpirali, mu pomagali … Posebno sta se zahvaljevala za Simona iz Cirene, pa za Veroniko, pa za Jeruzalemske in druge žene, ki so mu stregle, že za čas javnega delovanja … … kot tudi za desnega razbojnika, ki je Zanj pričeval, kot tudi za stotnika in vso množico, ki ga je po smrti prepoznala in se pokesala. Pa za oba Jožefa …
Počasi se je začelo daniti, Marija in Janez pa sta bila vedno bolj budna, spočita, sveža … Odločila sta se, da gresta proti grobu, kajti sobotna zapoved je že mimo in nič ju več ne veže in omejuje. Janez pa se je odločil, da bo šel domov … za kratek čas sta se poslovila. Marija se je tako ogrnila v tuniko in sama šla proti grobu …
Bolj se je bližala grobu bolj je v njenem srcu gorela vera in upanje … … da bo Jezus resnično vstal od mrtvih tretji dan. Prišla je do groba, v ozadju se je že svitalo novo jutro … Pred grobom so stali stražarji, malo so kinkali, ob strani je gorel ogenj … Ob ognju pa je spala izmena straže, dva po dva so se menjavali vso noč …
Ko so na veliki prvi petek vstajali mrtvi, ko je vsa množica prepoznala na Kalvariji v hudodelcu pravičnega so ‘veliki’ pričeli ukrepati … Najprej so se spomnili Njegovih besed o tretjem dnevu, nato pa so dodobra zapečatili grob in postavili oboroženo stražo …
Mariji je bilo tesno, ne le ker so se ji prebudili občutki velikega petka, temveč tudi, da njen Sin celo v grobu ostaja pod stražo … … pa čeprav ga je prav tista množica, ki je bila najbolj naščuvana, v smrti uri prepoznala in se pokesala. Marija stoji pred grobom in tiho moli, roke je rahlo povzdignila v zahvaljevanje … Vojaki so se za kakšen korak oddaljili od groba, Marija je tako bolje videla kako močno je bil zapečaten grob. Spomnila se je trenutkov, kako je Jezus obudil od mrtvih Lazarja, a sedaj je prav tisti, ki je mnogim vrnil življenje mrtev, in za skalo, na drug strani, povit v povoje. Takrat so imeli ljudje upanje, sedaj pa …
Vojaki so se v spoštovanju še za kakšen korak odmaknili od groba, Marija pa se je s srcem še bolj odprla molitvi in prošnji, da se izpolni: «Tretji dan bo vstal od mrtvih«.
Takrat pa se je na nebu zabliskalo, spustila sta se na zemljo dva angela … … skala pred Marijinimi očmi je popokala in se hitro razpolovila ter se razdvojila kot se je morje ob Izraelovem prehodu v obljubljeno deželo. Iz groba je zasvetila močna in mogočna luč, ki pa ni slepila … Iz te luči je, po sredi kot Izrael, med valovi stopal Vstali.
Marija je padla na kolena, si pokrila obraz, in se z glavo priklonila in dotaknila zemlje. Jezus se jo dotakne in jo pobere iz tal. Marija ga materinsko objame … Obema pritečejo solze … Marija ga pogleda v obraz in vidi, da je njegov obraz in tudi telo brez vsake rane, ki mu je zadalo strašno trpljenje. Opazila pa je le rane, na njegovih rokah, takrat ko mu jih je poljubila, ter tudi na njegovih nogah. Jezus je vstal od mrtvih, Jezus je resnično vstal od mrtvih in živi sredi med nami!
In množice so se to jutro, po vsem svetu, tudi v Ukrajini, Rusiji, Sloveniji … zgrnile na grob, da bi ga počastile Njegovo vstajenje, s procesijo in sv. mašo.
T. S.