Pobožnost k Božjemu usmiljenju se je pri nas razširila po letu 2000, ko ji je svoje priznanje izrekel papež sv. Janez Pavel II. Temelji pa na Jezusovih mističnih prikazovanjih redovnici sv. Mariji Favstini Kowalski s Poljske in sicer v prvi polovici 20. stoletja. O njenih doživetjih pričuje dnevnik, ki ga je mogoče brati tudi v slovenskem jeziku.
O Božjem usmiljenju in pobožnosti si lahko več preberete TUKAJ.
S češčenjem Božjega usmiljenja pa je povezana tudi podoba usmiljenega Jezusa. Gre za sliko, ki jo je Jezus sv. Favstini sam naročil. Sestra Favstina je imela v Plocku 22. februarja 1931 videnje; tedaj ji je Jezus izrekel željo, da bi naslikala tako podobo ter pod podobo napisala besede: Jezus, vate zaupam.
Podoba predstavlja od mrtvih vstalega Kristusa, ki ima na rokah in nogah sledove križanja. Iz prebodenega, na podobi nevidnega Srca, izhajata dva pramena žarkov: rdeči in bledi. Ko je sestra Favstina vprašala Jezusa o pomenu obeh pramenov, ju je Gospod Jezus razložil takole: »Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu« (299).
Več si lahko preberete TUKAJ.