Uvod
Noč je. Le lunina svetloba obseva vrt Getsemani na Oljski gori. Med dvanajsterico ljudi, ki pridejo na vrt, se štirje od njih oddaljijo. Eden od njih pa se nato še bolj oddalji. Kleči, njegova glava je nagnjena naprej, nad skalo. Drgeta, se trese, njegovo telo stresajo krči. To je Jezus, ki v smrtni agoniji prosi Očeta, da če je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja mimo. Pa saj vendar ni mogoče, da ima Božji sin, ki je vedno brez ugovora izpolnjeval Očetovo voljo, takšno prošnjo. A to je zaradi mlačnih duš. One so bile vzrok, da je izrekel takšno prošnjo. Vendar naj se zgodi Očetova volja. V tem nedvomno najtežjem duhovnem boju, ko je Jezusa najhuje bolela brezbrižnost in zavračanje odrešenja ter usmiljenja, je zmagala vdanost Očetovi volji. Po vrtu Getsemani se že slišijo koraki – po Jezusa prihaja četa, sestavljena iz rimskih vojakov ter tempeljske straže, vodi pa jih Juda Iškarjot. Sin človekov je že izročen v roke grešnikov. Zaradi velikega usmiljenja do njih se izroča njim v roke. Zasliševali ga bodo, tepli, se norčevali iz njega, ga bičali, kronali s trnovo krono, ga odpeljali k Ponciju Pilatu, nato k Herodu, potem spet k Pilatu. Z njim bodo ravnali neusmiljeno, trdo, brez sočutja.
Božje usmiljenje, ki nas posebej objemaš v smrtni uri, vate zaupam.
- Pilat obsodi Jezusa na smrt
Jezus ni prišel na svet, da bi ga obsodil, ampak da bi ga rešil (prim. Jn 3, 17). Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo (Jak 2,13).
Od sodišč pričakujemo pravično sojenje. A pravica je velikokrat slepa. Ne gre za nepristranskost. Gre za slepoto pred resnico. Pilat sprašuje: kaj je resnica? A Jezus je že zdavnaj dal odgovor: jaz sem pot, resnica in življenje. Tako kot se edini pravični pusti Janezu, da ga krsti, čeprav sam ni imel greha, tako se sedaj prepusti sodbi človeškega sodišča. Izsiljene sodbe, ki je posledica držanja v šahu, spreminjanja izjav obtožnice. Plačevanje davka, lažni kralj, Božji sin. Množica, ki je še na cvetno nedeljo pozdravljala Mesijo, sedaj hrumi proti lastnemu Odrešeniku. Diktatura javnega mnenja. Tu ni prostora za usmiljenje. A Oče si je to izbral, da bi bili vsi deležni usmiljenja. Toliko možnosti je bilo, da bi bil Jezus oproščen. A še pri poslednji, ko je Pilat ponudil, da lahko izpusti katerega od jetnikov, je nahujskano ljudstvo zahtevalo, da izpusti Baraba, Jezusa pa pogubi.
Ko bo prišla ura poslednje sodbe, se me, Oče, zaradi daritve Tvojega Sina, usmili mene, kajti po Tvoji pravičnosti bi moral biti obsojen.
Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni, vate zaupam.
- Jezus naloži križ na rame
Naloži si ves svet. Ko je Janezu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3, 15), je šel skozi krst z vodo. Čeprav ga ni potreboval. Sedaj preživlja drugačen krst. »Ali moreta biti krščena s krstom, s kakršnim sem jaz krščen?« (Mr 10, 38) je še malo pred tem vprašal Zebedejeva sinova, ki sta samozavestno pritrjevala, ne da bi se zavedala, kaj je v resnici ta Jezusov krst. Mladi Janez je to okusil, ko se je kasneje kot edini od dvanajsterih znašel pod križem. Začenja se še zadnja pot – pot od sodbe do Kalvarije. »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven.« (Jn 12, 31) Na tej poti Jezusa večinoma obdajajo tisti, ki bolj ljubijo temo kakor luč. Žalostni sprevod, ki se vije od ploščadi Litostrotos do Kalvarije, ponazarja pot človeka. Življenje na tem svetu je ranljivo, krhko, zaznamovano s hudobijo.
Ko bo prišel čas, da nosim svoj križ, naj se, Jezus, ne izogibam temu izzivu. Po križu je namreč prišlo usmiljenje na ves svet.
Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, vate zaupam!
- Jezus prvič pod križem pade
Kako močno vero je imel Abraham. Veroval je v izpolnitev Božjih obljub, kar mu je bilo šteto v pravičnost. Bog nam je obljubil Odrešenika. A mi ne verujemo. Nočemo verovati, nočemo sprejeti, da je šel Jezus na križ zaradi nas. In ne želimo se otresti misli na samoodrešenje. Iščemo razne tehnike samoodrešenja, ki nam jih ponudi svet. V mnogih jezikih je beseda za vero enaka zvestobi (fides). Ali nam to ne pove, da je bila Abrahamova vera v tem, da je bil zvest do konca? Kljub nasprotnim okoliščinam je Abraham veroval. Jezus pa se je zgrudil pod križem – zame, ki sem do njegove žrtve ravnodušen. Kolikokrat je že rekel, da nimamo vere? In to lastnim učencem. Kje sem jaz? Kje je moja vera v Božje usmiljenje? Kdor veruje v Sina, ima večno življenje. »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Mt 24, 13) Jezus se po padcu ponovno dvigne, nadaljuje svojo strahotno pot. Na Kalvarijo. Zame, ki ne verujem.
In ko pride čas mojega padca, Gospod, me po svojem obilnem usmiljenju dvigni na noge.
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, vate zaupam.
- Jezus sreča svojo žalostno mater
Ničesar hujšega ni kot se srečati z nekom, ki ti na skrivnosten način pripada – v okoliščinah, ko si obsojen in do konca osramočen. Med podivjano množico, ki grozi, stiska pesti in preklinja, se nenadoma najde žena, na kateri ni senca greha. Zato jo strahotno rjovenje hudobije še toliko bolj zadane v srce. Jezusova Mati! Mar ni bilo eno najbolj veličastnih dejanj Božjega usmiljenja že ta, da je večno Besedo poslal na svet tako, da se je učlovečila v ženi, obvarovani izvirnega greha? V preprostem nazareškem dekletu! Marija je bila izbrana kot živi tabernakelj, da je lahko pod srcem nosila samega učlovečenega Boga. Kakšna milost zanjo in za ves svet. In sedaj gleda svojega Sina, ki ga pritiska teža križa, obsodbe, sramotenj in pljunkov. In tudi dandanes je sramoten in opljuvan. Bogokletju s strani vladarja tega sveta tudi sami dodajamo svoj delež, medtem ko nas Marija pred nebeškim Sodnikom zagovarja. Ker je Mati usmiljenja. In ker je odsev Božjega usmiljenja, ljubezni Boga, ki sprejema nazaj svojega skesanega sina in hčer. Spomnimo se na priliko o izgubljenih sinovih in usmiljenem očetu.
Marija, Mati usmiljenja, prosi za mene, grešnika, ki bi moral zaradi svojega bogokletja pasti v peklensko jamo.
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja – vate zaupam!
- Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
»Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 48) »Bodite usmiljeni.« (Lk 6, 36) Kje sem že to slišal? Jezus je o tem govoril, a sam ga ne razumem najbolje. Vabi me k delom usmiljenja. V hrumenju človeške hudobije, ki ga je obdajala na križevem potu na Kalvarijo, je bil deležen nekaj zelo malih dejanj usmiljenja. Poljedelca in priseljenca iz Cirene Simona so morali prisiliti, da je pomagal nositi križ. Nič ni hotel imeti s tem, ni bil zločinec, nošenje križa je bilo zanj nesmisel. Vse dokler se ni srečal z Jezusovim pogledom usmiljenja. Simonovo srce se je spremenilo. Čeprav ga Sveto pismo omenja le bežno, je Božje usmiljenje v njem rodilo obilen sad. Prizor, ki ga je doživel sprva iz prisile, ker se mu je mudilo domov za pripravo velikonočnega praznovanja, mu je spremenil življenje. Tudi zanj ne bo več praznovanja judovske velike noči, spomina na Gospodov mimohod – pod tramovi križa se pravkar daruje nedolžno jagnje, na katerega je naložena vsa hudobija sveta. Simon prvi uresniči Gospodovo naročilo: nositi svoj križ. Še več, dan mu je bil delež nošenja Jezusovega križa. Pomagal je dopolniti načrt odrešenja.
Ko pride čas, ko bo človek v stiski, naj me takrat gane usmiljeni Jezusov pogled, ki je ganil tudi Petra, da se je zjokal, potem ko je Jezusa trikrat zatajil.
Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, vate zaupam.
- Veronika s prtom Jezusu obriše obraz
Še eno drobno delo usmiljenja se je zgodilo na žalostnem sprevodu na Kalvarijo. Neka žena je izkoristila nepozornost stražarjev in ponudila potni prt Odrešeniku. V potnem prtu je zasijal odtis Jezusovega obličja. Obličja usmiljenja. Srečanje z Jezusovim obrazom prinaša odrešenje, osvoboditev. Ko je Peter nespametno zatajil Jezusa, ga je pred obupom zaradi storjenega greha rešil Gospodov usmiljeni pogled.
»GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« (4Mz 6, 25-26) Aronov blagoslov, ki ga je posvojil sv. Frančišek Asiški, omenja Gospodovo obličje. Obličje, ki ni vtisnjeno zgolj v Veronikin potni prt, ampak v njeno srce. Naj bo vtisnjeno tudi v moje srce. Vsako dejanje usmiljenja pusti v mojem srcu poseben pečat, ko se zavem, da tega nisem bil vreden, ko bi moral plačati kazen, a sem je bil oproščen.
In naj bom usmiljen tudi do sebe – da pustim drugim, da mi pomagajo nositi križ.
Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, vate zaupam.
- Jezus drugič pade pod križem
Kljub Simonovi pomoči in Veronikini pozornosti Jezus znova obleži pod težo križa. Njegovo telo se trese v bolečinah in krčih, brazgotine, ki so nastale od bičanja, krvavijo, prav tako teče kri z glave, na kateri je trnova krona. Za nekaj trenutkov nemočen obleži na tleh. Stražarji so se zbali, da bo umrl, še preden bo prišel na Kalvarijo. Ne, ni usmiljenja za jetnika, ki je obsojen na smrt. Izpiti mora svoj kelih trpljenja do konca. S suvanjem in brcami ga prisilijo, da se spet dvigne.
V ozadju odmeva Simeonova grenka napoved ob Jezusovem darovanju v templju: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje.« (Lk 2,34) Jezusov drugi padec simbolizira tiste, ki so izgubili vsako upanje. »Mi pa smo upali, da bo on rešil Izraela,« (Lk 24. 21) je že po Jezusovem vstajenju z grenkobo v glasu dejal eden od dveh potnikov v Emavs. Učenci, ki so od daleč spremljali sprevod groze, so izgubljali upanje. Mesija, v katerega so polagali upanje, je vklenjen. Čaka ga strašna smrt. Vsega bo konec. Iz Dantejevega Pekla odmeva strašen stavek: »Vi, ki vstopate, opustite vsako upanje.« Upanje je povsem izgubil Juda Iškarjot. Ko se je zavedel svojega dejanja, je šel in se obesil.
A Jezusov padec nam v resnici vrača upanje. V svoji ljubezni in usmiljenju do človeške bede je vstal in nesel svoj križ do konca.
In ko pride čas ponovnega padca, mi daj moči, Gospod, da bom zvest v zaupanju v Tvoje obilno usmiljenje.
Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, vate zaupam.
- Jezus tolaži jeruzalemske žene
V hrumenju hudobije se je le tu in tam našel kdo, ki je izražal sočutje z Odrešenikom, ki ga je samo še nekaj korakov ločilo do Kalvarije, kjer se bo zgodil njegov neizbežen konec. Skupina žena iz Jeruzalema si je še upala izraziti svoje resnično čutenje. Kljub tveganju, da jih bo podivjana množica tistih, ki so se veselili Jezusovega križanja, besno pomendrala. Jezusov odgovor je presenetljiv. Ni zdaj čas za pomilovanje. Kvečjemu bi morali jokati nad seboj. In nad svojimi otroki. Mar ni malo pred tem hrumeča množica na Pilatovo umivanje nog odgovorila »Njegova kri na nas in na naše otroke«? (Mt 27, 25)
Da, to je krik tistih, ki so zavrnili Božje usmiljenje, a bodo morali sprejeti dejanja Božje pravičnosti. Kolikokrat nas je Jezus učil o Božjem usmiljenju? O služabniku, ki ni hotel odpustiti – ker ni sprejel dejstva, da mu je gospodar odpustil ves dolg, ker se je kljub temu odločil, da bo dolg odplačal sam, s svojimi močmi. In je zato napadel svojega dolžnika. Kaj ostane tistemu, ki zavrne Božje usmiljenje? Jok in škripanje z zobmi. In če moramo jokati, moramo jokati nad svojo brezbrižnostjo, mlačnostjo, ignoranco do Odrešenika, ki bi šel zame še enkrat na križ, če bi imel to možnost. »Predraga je odkupnina za njihovo dušo.« (Ps 49,9).
Božje usmiljenje, osrečujoča tolažba za potrta srca, vate zaupam.
- Jezus tretjič pod križem pade
Še tretjič Jezus obleži pod težkim bremenom. Na njegovi rami je zevala globoka rana. Je mogoče, da je Odrešenik, ki mu je bilo vse mogoče in mu je Simon celo pomagal nositi križ, še tretjič klonil pod bremenom? Vojaki so ga priganjali, naj vstane, množica ga je psovala in brcala. Do obsojenca, ki je naredil toliko čudežev in ozdravljal po vsej deželi, so sedaj čutili neskončen prezir, sovraštvo in bes. Jezusovo ponižanje ob padcu je še bolj podžgalo njihovo pobesnelost. To naj bo Odrešenik, to naj bo Mesija? Ta potuhnjenec, ki sedaj nemočen leži na tleh? »Jaz pa sem črv in ne človek…« (Ps 22, 7) Ne, ni usmiljenja do Jezusa, sedaj obsojenega na smrt. Tudi zadnje ure njegovega življenja bodo zaznamovane z besom, posmehom in brutalnostjo.
In sedaj se spomnim na svoje ponavljajoče grehe. Kolikokrat sem trdno sklenil, da ne bom več grešil? Pa sem vedno znova in znova prelomil obljubo. Padel prvič, pa drugič, tretjič… Tako kot Peter sem vedno znova zatajil Odrešenika. In prišel do točke, da niti sam sebi ne morem več odpustiti za vse padce. Postanem neusmiljen ne samo do drugih, ampak tudi do sam sebe.
Gospod, osvobodi me vsake zamere in neodpuščanja do samega sebe in do drugih. Če si mi ti odpustil vse padce, zakaj bi jaz sebi ne odpustil? Osvobodi me napuha. Želim biti Božji otrok, ki v ponižnosti in svobodi sprejema, da ga želi usmiljeni Oče objeti. »Oče sam vas ima rad.« (Jn 16, 27)
Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni, vate zaupam.
- Jezusa slečejo in mu ponudijo vino, pomešano z žolčem
Za Jezusa je Kalvarija zadnja postaja njegovega zemeljskega življenja. Hrib nosi ime po obliki lobanje, ki je znak smrti. Samo še malo in njegovo življenje se bo končalo na križu. A še pred tem se zgodi še zadnje ponižanje: Jezusu odvzamejo še poslednje, kar je imel, to je njegovo obleko. Zgodi se obrnjena drama iz edenskega vrta: tam sta bila Adam in Eva naga, a ju ni bilo sram vse do prvega greha, ko jima je Bog dal oblačila iz živalske kože. »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna.« (Iz 1, 18) Ob Jezusovem spremenjenju na gori so njegova oblačila zasijala v čisti belini, a že takrat je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt. To je bila cena za grehe človeštva, Jezus je plačal dolg za nas, da bi bili vsi deležni usmiljenja. Zato je dopustil, da so mu vzeli oblačila in žrebali za njegovo sukno. S svojo nagoto je pokril našo nagoto, saj smo pred Očetom vedno razgaljeni – ne moremo pokriti niti najmanjšega greha. Ceno za našo nagoto sedaj plačuje Jezus – vzeli so mu ne samo obleko, ampak tudi njegovo dostojanstvo. Povrh vsega so mu ponudili grenko pijačo: vino, pomešano z žolčem. Še prejšnji večer je vino postalo njegova kri, izročena pri zadnji večerji. Sedaj bo njegova kri kapljala s križa. S tem, ko je Jezus razkrit, pa je razkrito tudi Božje usmiljenje. Še malo, pa se bo zagrinjalo v templju pretrgalo in bo podrt zid med Bogom in grešnim človekom. In Bog bo sam pokril vsakega od nas z novim oblačilom, tako kot je asiški škof s svojim plaščem pokril golega Frančiška, ko se je javno odrekel dediščini svojega zemeljskega očeta.
In ko pride čas moje največje sramote in ko bom tudi sam razgaljen pred svetom, se me, Jezus, zaradi svoje nagote ter odvzema obleke spomni in mi obnovi dostojanstvo.
Božje usmiljenje, krona vsega, kar je in kar bo, vate zaupam.
- Jezusa na križ pribijejo
Trije križi na Golgoti. Na srednjem bi moral viseti Baraba, upornik in morilec. A pritisk množice je bil prehud, Poncij Pilat je dal izpustiti Baraba, Jezusa pa je obsodil na smrt na križu. In ko je svoje težko breme mukoma prenesel na poslednji kraj svojega življenja, so ga po odvzemu obleke pribili na križ. Ni več ločitve od križa, vse do smrti na njem. »Oče, odpusti jim…« (Lk 23, 34) Še v trenutkih, ko so žeblji rezali meso in trli kosti, je Jezus molil za tiste, ki so z veliko ihto tolkli po žebljih. Kakšno dejanje usmiljenja. Ne vedo, kaj delajo! Kakšno opravičevanje bestialne krutosti, ki se je satansko znesla nad Božjim Sinom. Tako kot se mi dostikrat ne zavedamo, kaj počnemo, ko izganjamo Boga iz javnega in tudi svojega zasebnega življenja. In se čudimo, kje je Bog, ko ga potrebuješ. Da, kje je ta Bog? Tu je, na križu, ravno sedaj rimski vojaki, med njimi številni plačanci iz samarijanske Sebaste, ki so na smrt sovražili Jude, tolčejo po žebljih in povzročajo neskončne bolečine tistemu, ki je zanje prosil usmiljenja. Da, oni niti niso vedeli, kaj delajo. So pa zato bolj vedeli Pilat, Herod, še bolj pa veliki duhovniki, pismouki, farizeji in saduceji. Mar niso prav oni najbolje poznali in preučevali pisma? A Boga kot usmiljenega Očeta niso poznali – pravzaprav ga niti niso hoteli poznati. Jezusovo govorjenje o usmiljenem Očetu so smatrali za bogokletno, vredno vse obsodbe. Toda, ali ni tudi Jezus namignil, kako težka je lahko Božja pravičnost, če zavrnemo usmiljenje? »Ne prideš od tam, dokler ne plačaš zadnjega novčiča.« (Mt 5, 26)
O moj Gospod, ko tudi mene žalijo, me prime, da bi jim povrnil z enakim ali še hujšim. Iz svojega lastnega ponosa in zaverovanosti v lastne moči. Uči me ponižnosti in odpuščanja.
Božje usmiljenje, počitek src, spokojnost sredi nemira, vate zaupam.
- Jezusova smrt na križu
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Ps 22, 2) Besede iz psalma je Jezus na križu izrekel z vsem srcem, vso dušo. Še nikoli do tedaj noben človek ni tako občutil zapuščenosti od Boga. Niti David, ki je zapisal te besede, ker se je v mnogih trenutkih čutil zapuščen od Boga – denimo v času, ko je trepetal celo pred lastnim sinom, nezvestim Absalomom. A ko je slednji umrl, je David za njim vseeno žaloval. In če David žaluje za sinom, ki ga je preganjal, kako ne bi Bog v svojem srcu pretakal solze za vsakega od nas, posebej za izgubljene otroke, ki blodijo v grehu in hudo trpijo? Ali ni Oče, Abba, v trenutkih Jezusove krvave daritve jokal, ker je na daritvenem oltarju krvavel njegov sin? Zapuščenost od Boga je glavna značilnost pekla. Jezus je na križu doživljal pekel, čeprav popolnoma nedolžen. Nase je vzel kazen za greh človeštva. »Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53, 5) In kot prvi je po poti njegovega usmiljenja odšel desni razbojnik, ki je tik pred smrtjo izrazil vero vanj. Človeku, ki je bil v svojem življenju tat, ropar in pretepač, je Jezus obljubil raj.
Sedaj je daritev na križu dopolnjena. Jezus nagne glavo in izroči duha. Rimski vojak mu s sulico prebode stran, pritekla sta kri in voda. Osrednja skrivnost njegovega usmiljenja je sedaj razkrita. Njegovo srce je bilo prebodeno. Kri, ki ozdravlja in osvobaja ter se za nas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov vse dni do konca sveta. In voda, simbol prerojenja pri krstu ter znamenje delovanja Svetega Duha. Mar ni Jezus obljubil, da bodo, kdor bo veroval Vanj, tekle iz njegovega osrčja reke žive vode? (prim. Jn 7, 38) » Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4, 14)
Tako kot sv. Tomaž Akvinski te prosim sedaj, daj krvi mi svoje, Jezus pelikan. In daj mi žive vode, da ne bom nikoli žejen in da se prerodim tako, kot si o tem govoril Nikodemu.
O kri in voda, ki sta pritekli iz srca Jezusovega kot vir usmiljenja za nas, zaupam v vaju.
- Jezusa snamejo s križa in ga položijo Materi v naročje
Če bi nebeški Oče vso dogajanje v drami na Kalvariji prepustil naključju, bi obveljal načrt, da bi Jezusovo telo grobo strgali s križa in ostanke sežgali v Geheni, »peklenski dolini« blizu Jeruzalema. A našel se je član velikega zbora, ki je bil bil Jezusov učenec na skrivaj.. Kot dekaprot s pravico dostopa do rimskega prokuratorja je prosil, da sam sname Jezusa s križa in ga pokoplje v grobu, ki ga je hranil zase. Grob je bil blizu Kalvarije, a Jožef iz Arimateje je na vso moč hitel, da bi Jezusa še pred sončnim zahodom pokopali. A ko so mrtvega Odrešenika sneli s križa, so ga še zadnjič položili v naročje njegove Matere. V Betlehemu ga je rodila, sedaj ga ima v rokah mrtvega. Ne, ni bilo besa proti tistim, ki so ga umorili. Le tiho odpuščanje. Malo pred tem ji je Jezus na križu izročil edinega od apostolov, ki je stal pod križem, mladega Janeza, ki je postal zastopnik vseh Božjih otrok, ki bodo Marijo klicali kot Mater. To je bilo še zadnje veliko dejanje usmiljenja pred smrtjo na križu. V svojem velikem usmiljenju je Bog kristjanom dal Mater, ki prosi zanje.
Tudi dandanes se množice zgrinjajo v Marijina romarska svetišča. Številni zapisi in darovane podobe ob uslišanih prošnjah pričujejo o tem, kako Marija, ki nam jo je Jezus dal za mater vsem, materinsko skrbi za nas in pri Bogu prosi usmiljenja za človeštvo in za posameznike. Njena prikazovanja v Lurdu, Fatimi, Medžugorju in drugod po svetu so okna upanja za svet, ki oddaljen od Boga drvi v propad.
In ko opazujem sebe in svet okoli sebe, mi zavračanje povabila k spreobrnjenju vedno znova prikaže podobo žalostne Matere Božje, ki objema mrtvega Sina. Meč ji prebada dušo tudi zaradi moje brezbrižnosti. Marija, prosi zame, da se otresem svoje mlačnosti.
»Božje usmiljenje, ki nas posebej objemaš v smrtni uri, vate zaupam.
- Jezusa položijo v grob
Čas je za slovo. Bliža se sončni zahod, Jožef iz Arimateje, Nikodem in ostali hitijo, da bi Jezusovo telo čim prej položili v grob, ki niti ni bil njegov. Prebudijo se spomini na čudeže, ko je Jezus obujal celo mrtve. Jairova hči, sin vdove iz Naima, pa Lazar iz Betanije, Jezusov prijatelj in gostitelj. Ko je Lazar umrl, se je Jezus zjokal. In nato molil k Očetu z zahvalo, da ga je Oče uslišal. In ukazal Lazarju, naj pride ven. Kakšna zmaga nad smrtjo! Sedaj pa je Jezus sam mrtev. Njegovi nasprotniki so ga, ko je visel na križu, celo predrzno izzivali, da če je Božji Sin, naj stopi iz križa. Kot da bi satan ponavljal skušnjavo iz puščave: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4, 3) Vendar ni popustil – želel je izpiti kelih trpljenja do konca. Križ, na katerem je visel, je bil poslednji daritveni oltar. Zrno je moralo umreti, da je iz njega zraslo veliko drevo z mnogimi sadovi.
Smrt je velika skrivnost. Tolaži nas misel sv. Frančiška Asiškega, da se s smrtjo rodimo za večno življenje. Umreti v tem svetu pomeni roditi se za nebesa. A nihče ni šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes, to je Sina človekovega – tako je Jezus govoril Nikodemu. Razen tistega, ki je bil brez greha, smo vsi zaznamovani z grešnostjo. Po Božji pravičnosti bi moral vsak od nas zadoščevati in delati pokoro za vsak najmanjši prestopek. Z Jezusovo smrtjo na križu pa so se odprla vrata usmiljenja. Grob ni več kraj obupa, ampak kraj upanja in novega življenja. V grobu sedaj počiva Jezusovo mrtvo telo, iz katerega sta malo prej pritekli kri in voda. Prav spomin na Jezusovo napoved, da bo tretji dan vstal, odganja žalost in obup.
In sedaj te, Jezus, prosim, reši me iz obupa smrti. Kajti Tvoje usmiljenje me dviga.
Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, vate zaupam.
Vstajenje od mrtvih
V trenutkih, ko se je peklenska hudobija znesla nad Božjim Sinom, nihče ni utegnil misliti na vstajenje. Učenci so se zaprli v hišo na Sionu. Še nobeno praznovanje judovske velike noči ni bilo tako žalostno kot takrat. Vse je bilo videti brezupno. Niso bila zaklenjena samo vrata v hišo, kjer so se zadrževali – zaklenjena so bila tudi vrata v njihova srca. Le posamični učenci so se upali izmuzniti iz hiše. Dva od njih sta se napotila proti Emavsu, mesto je zapustil tudi Peter, pretresen nad lastno strahopetnostjo in zmeden zaradi praznega groba. Odšel je tudi Tomaž. Nihče od njih ni slutil veličine velikonočnega jutra. Še ko so žene prinesle vest, da je vstal, niso verjeli. In nato Jezusov »Mir vam bodi« – zares je vstal, ni mrtev, ampak živi! Kakšno zmagoslavje Božjega usmiljenja. In ne samo to: želel je, da bi bil v skupnost znova pridružen tudi Tomaž, ki je dvomil. »Moj Gospod in moj Bog.« V imenu vsega človeštva je nejeverni apostol izrazil vero v Vstalega. Prej zaprt v svoj obup in trmoglavost sedaj izraža vero Vanj, ki živi na veke. »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo.« (Jn 20, 29)
Božje usmiljenje nima meja. K sebi priteguje tudi tiste, ki ne verujejo, ki morda niti ne morejo verovati. »Ne bom vas zapustil, sirot.« (Jn 14, 18) »Z vami ostajam vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 20) Nismo sami, kajti z nami je Gospod – Emanuel. Zaradi njegovega usmiljenja korakamo preko križa do končnega vstajenja. V preizkušnjah nas ozdravlja, osvobaja, krepi in daje svoj mir. In nas vabi, naj zaupamo v Njegovo brezmejno usmiljenje.
Božje usmiljenje, največja Božja lastnost, vate zaupam.