Uvod:
V vrtu Getsemani se v strašljivi tišini dogaja prava drama. Božje Srce se krči od žalosti. »Moja duša je žalostna do smrti,« je svojim apostolom dejal Jezus in jih pozval k čuječnosti in molitvi. V svojem srcu je Jezus čutil veliko bolečino. Ne toliko zaradi trpljenja, ki ga je čakalo – saj je vendar ves čas, že od začetka javnega delovanja, napovedoval, da bodo Sina človekovega umorili. In ves čas je poudarjal, da je na svet prišel, da izpolni Očetovo voljo. Strahotna žalost Božjega srca je bila v tem, da je toliko ljudi namesto, da bi sprejelo ta nezaslužen dar spravne daritve za greh sveta, zavrnilo to milost. »Mi zmoremo sami, ne potrebujemo Odrešenika.« Mar ni ta stavek še dandanes zelo prisoten v svetu? In govori o tem, kako mnogi niso spoznali, da s svojimi dejanji ne bodo mogli plačati svojih grehov. In bodo morali vstopiti skozi vrata pravičnosti, ker so zavrnili Božje usmiljenje.
In sedaj Božji Sin v predanosti Očetovi volji dopusti, da bo od Očeta povsem zapuščen. Sestopa v pekel. Zame, zate, za vse ljudi. Presveto Jezusovo Srce v tem trenutku že krvavi zaradi grehov sveta. Kakor pravi znana pesem: Mi smo ranili to Božje Srce, mi smo ga križali, s trnjem ga kronali.
In Marija? Ni bila prisotna v vrtu Getsemani, a tisto noč se je tudi njeno srce krčilo od žalosti. Slutila je, da se Simeonova prerokba začenja uresničevati: »Tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« V popolni poslušnosti Božji volji Božja Mati sprejema to daritev. Prihajajo ure, ko bo njen Sin darovan kot Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta – in bo njegovo Srce prebodeno.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, Sina večnega Očeta – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, harfa Svetega Duha – bodi naše rešenje.
Prva postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt
V vrtu Getsemani zadonijo koraki. Prihaja oddelek rimske vojske ter tempeljska straža. Vodi jo Juda Iškarjot, ki s poljubom izda Odrešenika. Izraz ljubezni postane dejanje izdajstva. Po Odrešeniku se stegnejo roke – zvežejo ga in odpeljejo na nočno zasliševanje k velikim duhovnikom ter v ječo. Obsodijo ga na smrt, a ker ga ne smejo usmrtiti, ga s povsem novo obtožbo izročijo rimskemu upravitelju, ki se prizadeva, da bi Jezusa izpustil – vse dokler mu tožniki niso hinavsko zagrozili, da bodo njega samega zatožili cesarju. Preko tega Pilat ni mogel. Raje je izpustil razbojnika Baraba, Jezusa pa poslal v smrt. Ker se je Jezus razglašal za kralja. A kako je že rekel Pilatu? »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
Srce, polno ljubezni in pravice, je sedaj obsojeno z najbolj lažnivo obtožbo in z najhujšo možno kaznijo. Le nekaj posameznih članov velikega zbora, ki prvi izreče smrtno obsodbo, verujejo v Odrešenika. Težko dojamejo, da bi sploh mogel obstajati Božji Sin. Tudi Nikodem se spomni, kako je njegovo srce gorelo, ko je ponoči prihajal k Jezusu, čeprav ni skoraj nič razumel. A sodba je sedaj padla in postalo je jasno, da Ljubezen ni ljubljena. Ne da bi se zavedali, so tožniki in sodniki zavrgli samega Boga, ki je ljubezen.
In Marija? Ko je napočil čas za sojenje na kraju, imenovanem Litostrotos oz. Gabata, se je pomešala med množico. Ko je padla sodba, je nov meč prebodel njeno materinsko srce. Odločeno je – njen Sin gre dokončno v smrt. Ona, ki ni poznala greha, sedaj v bolečini spoznava skrivnost človekove hudobije. Skozi množico, ki je še pred nekaj dnevi slavila Jezusa kot Mesijo, ko je slovesno prišel v Jeruzalem, sedaj odmeva kletev, jeza, bes, odpor. Da, Simeon je imel prav: razodele so se misli mnogih src.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi zedinjeno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, od začetka brezmadežno – bodi naše rešenje.
Druga postaja: Jezus vzame križ na svoje rame
Sedaj, ko je smrtna obsodba izrečena, krene sprevod izpred templja proti kraju, imenovanem Golgota. Pogled na Jezusa je grozljiv: prebičano telo je ena sama rana. Niti Pilatov vzklik »Glejte, človek« ni mogel pomiriti besa nahujskane množice. Mnogi farizeji, ki so zmagoslavno praznovali izrek smrtne obsodbe za Jezusa, so se spomnili, kako je Jezus govoril o templju, ki naj bi ga podrli in ga bo v treh dneh postavil. Niso dojeli, da je govoril o templju svojega telesa. Večer prej je izročil svoje telo za hrano. Sedaj je to telo polno krvavih brazgotin. Na glavi ima trnovo krono. Vsem tem ranam se bo pridružila še ena: rama na rani.
Jezusovo Srce še naprej ostaja polno ljubezni. Tudi do teh, ki se sedaj veselijo smrtne obsodbe in dejstva, da bo moral na Golgoto nositi križ, na katerega bo nato pribit. To Srce ostaja polno miline do Kajfa, farizejev, saducejev, herodovcev, pismoukov, Pilata, rimskih vojakov, tempeljskih stražarjev… In do tistih, ki ga bodo mučili tudi na tej žalostni poti na kraj križanja.
Marija se skuša približati kraju, kjer Jezusu nalagajo križ na ramena. Spomni se, kako ga je 40 dni po rojstvu prinesla v tempelj, da bi ga kot prvorojenca odkupila – čeprav mu tega ne bi bilo treba. Tedaj je Gospodar templja prvič prestopil prag te veličastne, za Jude svete zgradbe. Nihče ni prepoznal Gospodovega obiskanja. Jezus se je že takrat poistovetil z grešniki. Kakor tudi kasneje pri krstu v Jordanu. In sedaj, ko ga kot najhujšega zločinca vodijo na križ kot ovco v zakol. Marijino srce skuša v svoji brezmejni ponižnosti do Božjih načrtov doumeti to tragedijo.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, sveti tempelj božji – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, šotor Najvišjega – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, brezno ponižnosti – bodi naše rešenje.
Tretja postaja: Jezus prvič pod križem pade
Za Jezusovo oslabelo telo, izmučeno od udarcev z biči in globokih brazgotin, je križ prehudo breme. Jezus se pod njim zgrudi. Skuša se pobrati in iztisniti iz sebe še zadnje zaloge moči. Ne upira se. Medtem ko se razbojnika, ki nosita križ ob njem, silovito upirata in ju morajo podžgati z razbeljenim železjem, se Jezus skuša dvigniti na noge. Kako je že govoril učencem? »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mr 8, 34) Niso ga razumeli. To je bilo ravno po tistem, ko mu je Peter, ki je še malo prej izpovedal vero, ob napovedi trpljenja to hotel preprečiti. Sedaj ga je še zatajil, razen mladega apostola Janeza, ki je v sprevodu, so vsi zbežali. Kakšen padec v zvestobi svojemu Učitelju!
Jezusovo Srce je tudi ob tem padcu polno ljubezni in usmiljenja. Duh je voljan, a telo je slabotno. Prav ljubezen je tista moč, ki Jezusa žene naprej, na goro Golgoto. V brezmejni zapuščenosti želi izpolniti Očetovo voljo in izpiti kelih trpljenja do konca. Ni težko ljubiti tistega, ki tebe ljubi. Veliko težje je ljubiti tistega, ki tvojo ljubezen radikalno odklanja, te sovraži, preklinja in zaničuje. Jezusovo Srce izkazuje ljubezen do konca.
Marija se že povsem približa svojemu izmučenemu Sinu. In znova ji odmevajo v srcu besede, ki jih je v templju izrekel Simeon: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje…« (Lk 2, 34) Te besede je Marija shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In prav sedaj je napočila tista ura, ko je to nasprotovanje doseglo svoj vrh. Jezusov padec je v resnici padec človeštva. Marijino Srce vedno bolj čuti to ljubezen do pobesnele množice, ki njenega Sina vodi na križ, in hkrati veliko grenkobo zaradi zavrnjene ljubezni.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, tabernakelj učlovečene Besede – bodi naše rešenje.
Četrta postaja: Jezus sreča svojo žalostno Mater
Mariji se skozi nepopisno množico ljudi, ki večinoma besno preklinjajo Jezusa, uspe prebiti do svojega Sina. Sedaj se njuna pogleda srečata. Jezus ji komaj še utegne nameniti svoj žalostni pogled. Človeka, ki ima na glavi trnovo krono, s povsem porezano kožo, od udarcev modrim obrazom ter oteklinami, lahko le pomiluješ. Telesnim bolečinam se pridruži še bolečina v duši. Jezus se je nemara spomnil, kako je po sporočilu, da je njegov prijatelj Lazar hudo bolan, odšel proti Betaniji. In ko se je približal domu in mu je Lazarjeva sestra Marija pritekla naproti – šele tedaj je, prej otopela, lahko izlila iz sebe potoke solza. Šele takrat, ko srečaš človeka, ki ti je res blizu, na dan privrejo solze. Do tedaj pa je bila njena bolečina brez solza.
Ali ni takrat, ko sta se Jezus in njegova Mati srečala od blizu na križevem potu, Jezusovo srce lahko jokalo? In prav tako Marijino. Še zadnjič na zemlji sta se zedinili obe srci. Vso hrumenje okolice, ki ju je brž ločila, ni moglo preglasiti ljubezni, ki je prihajala iz globine obeh src. Ne samo medsebojne, ampak ljubezni do vsega človeštva. In še posebej do tistih, ki so Stvarnika grdo poteptali.
Ob tem novem meču, ki je presunil Marijino srce, se je Marija spet spomnila, kako je Jezusa iskala, ko so skupaj poromali v Jeruzalem. Tri dni je trajalo mrzlično iskanje. Našli so ga v templju. Z Jožefom nista razumela njegovega odgovora. Biti v tem, kar je njegovega Očeta. Mariji je zdaj postalo jasno: iz pokorščine do Očeta je Jezus tvegal prav vse. Tempelj, kjer je bil deležen občudovanja učiteljev, ga je sedaj izpljunil kot bogokletnika. Z Jezusom so iz templja izgnali tudi Marijo. Nadangel Gabrijel ji je rekel, da mu bo Bog dal prestol njegovega očeta Davida – a že v kratkem bodo na križ dali napis o njegovi krivdi »judovski kralj«.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, zedinjeno z Jezusovim Srcem – bodi naše rešenje.
Peta postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Zgolj nekaj trenutkov je trajalo to kratko srečanje med Jezusom in njegovo Materjo. Režiserjem te ostudne predstave se zelo mudi – radi bi opravili te usmrtitve čim prej, kajti zvečer se je že začel velikonočni praznik. Marijo odrinejo proč, Jezusa pehajo naprej proti Golgoti. Grozilo je, da bo znova omahnil, zato prisilijo mimoidočega poljedelca Simona. Upira se, a vendar – ko zagleda Jezusov pogled, ga to pretrese v dno duše. Nikoli ne bo pozabil tega dogodka, ki mu je povsem spremenil pogled na življenja. Preprost kmet je postal eden prvih pričevalcev za Kristusa.
Jezusov pogled je izžareval toplino, ki je prihajala iz Jezusovega srca. Le kdo ne bi mogel ob tem pogledu začutiti hrepenenja po nebeškem kraljestvu, po odpuščanju, osvoboditvi in predvsem po velikem usmiljenju, ki je daleč presegalo vse do tedaj znane daritve? Še nekaj ur prej je ob Jezusovem pogledu Peter prepoznal svojo zatajitev in se zjokal.
Marija sedaj spet spremlja Jezusa z daljave. V duhu blagoslavlja Simona, ki je prijel za tramove in tako olajšal delo oslabljenemu Jezusu. Tudi zanjo je to pomenilo vsaj malo olajšanje. Toda pred njo se je dvigala zloglasna Golgota. Kraj, kjer bodo umorili Božjega sina, je že pripravljen. Meč, ki ji je bil zaboden v srce, čedalje bolj reže v globino.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, polno milosti – bodi naše rešenje.
Šesta postaja: Veronika s prtom obriše Jezusov obraz
Nepazljivost stražarjev izkoristi mlada žena, ki se do Jezusa prebije s potnim prtom, ki mu ga nadene na obraz. Majhno dejanje ljubezni, a v tistem trenutku še kako pomembno. »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila,« je svojim učencem rekel Jezus (Mt 10, 42). Veronikin izraz ljubezni in sočutja je pustil sled: odtis Jezusovega obraza v njenem prtu. Jezus se ni zaman istovetil z najbolj ubogimi – vsako delo usmiljenja tako pusti v naših srcih odtis Jezusovega presvetega obličja.
Veronikino dejanje je bilo zagotovo ena najlepših počastitev Jezusovega srca. Skozi dva tisoč let vse do danes so mnogi nedolžni umirali, ker rablji niso mogli v njih prepoznati Jezusovega obraza. Posebej v dvajsetem stoletju, ki je bilo stoletje totalitarizmov. Zlo je nastopilo tudi zato, ker so ljudje Boga zavrgli in ga postavili na zadnje mesto.
Tudi Marija opazi to malo dejanje ljubezni, tako kot prej pri Simonu. Tudi zanjo je to tolažba – njenega Sina vendarle ne obkroža zgolj drhal, ki ga sovraži, pač pa se med njimi najdejo tudi ljudje, ki se niso prepustili javnemu mnenju in črednemu nagonu. Tudi v obsojencih prepoznajo človekov obraz, tako kot so mnogi prepoznali dostojanstvo človeka v tistih, ki so jih leta 1945 gnali v jame in rudniške jaške. Medtem ko jih je okoliška množica zmerjala in preklinjala, se je tu in tam našla Veronika, ki se ni ozirala na to, kaj bodo drugi rekli, ampak pomagala po svojih močeh. In prepoznala resnično vrednost tega, kar je Pilat rekel ob pogledu na prebičanega Jezusa: »Glejte, človek!«
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, vse hvale vredno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, prestol slave – bodi naše rešenje.
Sedma postaja: Jezus drugič pod križem pade
Jezusa znova obide huda slabost. Kljub Simonovi pomoči ob nošenju križa se spet zgrudi na tla. In spet se trudi, da znova vstane in gre naprej proti cilju. Morda ga je nežen izraz sočutje Veronike nekoliko omehčal, da je padel pod križem. Sedaj spet misli samo še na zvestobo izpolnjevanju Očetove volje. »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo,« je nekoč dejal svojim učencem (Jn 4, 34). Da, prav zvestoba Očetovemu načrtu ga je držala pri življenju. In sedaj gre zanj v smrt.
Jezusovo srce še naprej kljubuje hudobiji, ki ga obdaja. Tako kot so mnogi, ki so upodobili svoje srce po Jezusovem, vztrajali pri drži svetosti, tudi za ceno lastnega življenja. Ker so vedeli, da edino pri Jezusu najdejo svoj mir. V moči milosti so lahko kljubovali najhujšemu zlu in se mu aktivno upirali.
Marija opazi, da se je sprevod znova ustavil. Njen Sin je spet na tleh. Skuša se dvigniti in nadaljevati pot. »Krivična jeza ne bo mogla doseči opravičenja, kajti silovita jeza vodi v padec,« pravi modri Sirah (Sir 1,22). Marija ve: Jezusov padec simbolizira padec vseh teh, ki so v svoji krivični jezi pobijali, iztrebljali, zapirali, preganjali.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, svetišče presvete Trojice – bodi naše rešenje.
Osma postaja: Jezus nagovori jeruzalemske žene
Sprevod s tremi ujetniki, ki nosijo svoj križ – pravzaprav štirimi, saj je ob Jezusu še vedno tudi Simon – se bliža cilju. Zdi se, da brezumnemu hrumenju množice ni ne konca ne kraja. A vendarle se najde vmes tudi skupina žena, ki objokuje Jezusovo žalostno usodo. Tako kot nekdaj Simon Peter tudi one ne razumejo, kaj se dogaja. Ne, tega se Mesiji ne bi smelo zgoditi. To je vendar bridka pomota, da so ravno njega, ki je delal čudeže in delal dobro ljudem, obsodili na smrt. A bolj bi morale žalovati nad svojimi otroci. Morda so prav njihovi sinovi v tem trenutku soudeleženi pri usmrtitvi Odrešenika? Veliko večja tragedija kot Jezusova smrt je to, da ne spoznajo Gospodovega obiskanja. Tako kot sedanji svet, ki je Boga potisnil na rob družbe.
Jezusovo srce je polno sočutja. Do omenjenih žena, do njihovih otrok. A potrebno jim je povedati resnico. Ne moremo se zatekati k praznim tolažbam in iskati bližnjice samoodrešenja. Dolga stoletja po tem dogodku je Jezus skrivnosti svojega Srca razodel sv. Mariji Marjeti Alacoque (Alakok). Prav zaradi dejstva, da so se mnogi obračali stran od Boga, ker so ga imeli za strogega in neusmiljenega. Resnica je ravno obratna: Jezusovo srce je neizmeren vir usmiljenja.
Tudi Marija sliši Jezusove besede ženam. Sedaj sama doživlja največjo žalost – ne samo nasilje nad njenim Sinom, pač pa nad Bogom kot takim. V litanijah jo nazivamo »tolažnica žalostnih«, saj dobro pozna bolečino in tesnobo. Skozi stoletja jo Bog pošilja opominjat svet in tolažit številne otroke. Njena materinska roka nas spremlja skozi vso zgodovino.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, vir vse tolažbe – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, tolažba žalostnih – bodi naše rešenje.
Deveta postaja: Jezus tretjič pod križem pade
Tik pod vrhom Golgote Jezus še zadnjič omahne pod križem. In tudi tokrat se z veliko muko vzdigne. Rimski vojaki ga priganjajo, naj se podviza. Kako je že rekel Petru, ko mu je slednji hotel preprečiti trpljenje? »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,23) Spotika sproža padce. Sedaj se okolica pohujšuje nad Jezusom. Takšne čudeže je delal – in sedaj? Nemočen na tleh! Kje je zdaj ta Božji Sin, čudodelnik iz Nazareta? Bes množice se samo še povečuje. Besnijo farizeji, ki jim je Jezus tolikokrat očital hinavščino. Besnijo saduceji, ki jim je Jezus povedal, da se motijo v svoji neveri. Besnijo herodovci, ki se bojijo za svojo oblast. Besnijo tudi uporniki, ki so upali, da bo Jezus sprožil mesijanski upor. Pa nič od tega! So pa vsaj voditelja Barabo dobili nazaj.
Kljub vsemu je Jezusovo srce mirno. Izraža neskončno usmiljenje in potrpežljivost do vseh. Do nasprotnikov, do tistih, ki se ne morejo opredeliti, do Jezusovih apostolov, ki so zbežali, pa tudi do žena, ki so spremljale ta žalostni prizor. Jezusov tretji padec je samo naslednja stopnica na poti darovanja. V njem bodo našli spravo za svoje grehe vsi rodovi od začetka do konca človeštva.
Marija je v neposredni bližini. Vidi Jezusov padec, a tisto, kar pripravljajo na vrhu, je še veliko strašnejše. Še vedno se dobro spomni, kako je morala bežati iz Betlehema, ko so Jezusu stregli po življenju Herodovi krvniki. Sveta družina bi skoraj umrla v neprijazni puščavi v poti v Egipt. Še dolga leta je v svojem srcu premišljevala o vseh teh dogodkih. In tudi danes se k Njej zatekajo mnoge žrtve preganjanj in vojn.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, sprava za naše grehe – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, upodobljeno po Božjem Srcu – bodi naše rešenje.
Deseta postaja: Jezusa slečejo
Komaj si Jezus malo opomore po tretjem padcu, že je karavana na vrhu lobanjaste gore. Sedaj mu vojaki vzamejo obleko. Nekdo mu ponudi posodo vina, pomešanega z opojno pijačo, ki bi mu olajšala trpljenje. Jezus, čeprav hudo žejen, je ne sprejme. Tudi v tem brezupnem položaju želi ostati zvest Očetovi volji. Čeprav so ga oropali tudi zadnjega, kar je sploh še imel na tem svetu – njegove obleke. Povsem je izpostavljen neznosnemu sramotenju in pljunkom. Ko se znajde pred ljudmi brez obleke, sproži nov val zgražanja in pohujšanja.
Jezusovo srce tudi v takšnem brezupnem položaju ostaja polno ljubezni do vseh, ki ga sramotijo in preklinjajo. Mar ni prava svetost in herojstvo prav v tem, da se ne maščuješ in da presežeš logiko povračanja hudega s hudim? Starozavezna postava je uvedla načelo »zob za zob«. A v Božjem Srcu ni zagrenjenosti, ni maščevanja. Samo dobrota in sočutje. In grenka žalost zaradi slepote grešnikov.
Marija vidi ta prizor. Njenega Sina izpostavijo golega. V srce ji je zarit nov meč bolečin. Še zlasti, ko vidi, da je sprejel to, da bo pri polni zavesti trpel najbolj nečloveške bolečine. Svojega Sina bo morala gledati razgaljenega in v počasnem umiranju. Kdo drug kot Marija lahko bolj razume bolečino sveta, jok mater zaradi otrok, predvsem tistih, ki so se izgubili, ki jih je vladar tega sveta tako rekoč požrl kot rjoveč lev? Prav Ona, ki je sama postala žrtev, ki je z Jezusom soodreševala grešnike, zelo dobro ve, kako strašen je greh. Bila je obvarovana izvirnega greha, zato je bolečina še toliko večja.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, žrtev Božje ljubezni – bodi naše rešenje.
Enajsta postaja: Jezusa na križ pribijejo
Sedaj se začenja usmrtitev. Jezusa položijo na tram. Raztegnejo mu roke. Žeblji prebijejo roke in noge, pocedi se kri, Jezusovo telo se v strašni bolečini krči. Sedaj je njegovo telo povzdignjeno z zemlje, nad njim se glasi napis: »Jezus Nazarečan, judovski kralj«. Uresničuje se prerokba: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12, 32) Medtem pa se mu tempeljska duhovščina posmehuje in ga izziva, naj stopi s križa, če je res Božji Sin. Kako sumljivo so bila ta izzivanja podobna satanovim skušnjavam, ki jih je Jezus doživljal v puščavi.
V teh trenutkih Jezusovo srce ostaja v pokorščini, ne glede na potrtost zaradi tolikšne hudobije, ki se je skoncentrirala na enem kraju. Jezusova drža strezni enega od razbojnikov. Opazi, da Jezus ne preklinja, se ne upira. In v teh trenutkih Jezus z zadnjimi močmi spregovori desnemu razbojniku in mu obljubi raj. Ta skesani razbojnik je prvi grešnik, ki bo zaradi Jezusove spravne žrtve okusil večno veselje. Sprejel je ljubezen Jezusovega Srca.
Marija je sedaj pod križem. Jezus ji je izročil še zadnje, kar je imel – svojega najmlajšega učenca, ki je vzel Marijo k sebi. Apostol Janez, edini od apostolov, ki je Jezusa spremljal do križa, razume Jezusovo oporoko – Jezus nam je dal svojo Mater. Tudi zato jo skozi vso zgodovino po različnih koncih sveta pošilja, da nas vzgaja v spreobrnjenju.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, do smrti pokorno – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, s Kristusom križano – bodi naše rešenje.
Dvanajsta postaja: Jezus umre na križu
Sedaj je vse dopolnjeno. Zveličar, razpet na križu, izrazi svojo žejo. Žejo po odnosu, po Očetu. Čuti se radikalno zapuščenega. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil…« Besed iz psalma privrejo iz srca. Kolikokrat se je Jezus pogovarjal z Očetom, ko se je umikal v samoto. Sedaj Oče molči, Sin pa doživlja pekel – zapuščenost. Vendar premore še zadnje besede, ki jih nameni Očetu – v Njegove roke izroča svojega duha.
Ljubezen Jezusovega srca sedaj odpira nebeška vrata mnogim. Pred Jezusovo smrtjo nihče ni mogel priti v nebeško kraljestvo. Vsakdo je moral biti sojen po pravičnosti za vsako najmanjšo kršitev postave. In tudi dandanes velja, da če ne zaupamo v Božje usmiljenje, bomo morali oditi skozi vrata pravičnosti. Strašno je namreč pasti v roke živega Boga. A ljubezen Boga nas rešuje zaslužene kazni.
Marija je še vedno pod križem. Tja so jo najprej pripeljali vojaki. Vedeli so, da bo bližina matere in sina še povečala njuno bolečine. Kot mlada mati ga je hotela zavarovati pred Herodovo drhaljo, sedaj pa ga gleda mrtvega na križu. Le upanje na skorajšnje vstajenje ji preprečuje, da bi se povsem zlomila zaradi žalosti. Ter bližina ostalih žena: Marije Magdalene ter dveh mater apostolov. Če zrno umre, lahko obrodi obilo sadu. Še ena od Jezusovih besed, ki je ostala v Marijinem srcu kot znamenje upanja.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, hiša božja in vrata nebeška – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, upanje umirajočih – bodi naše rešenje.
Trinajsta postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Materi v naročje
Rimski okupatorji želijo čim prej telesa umrlih spraviti s hriba. Naslednji dan je velika noč, zato si ne želijo novih nemirov med Judi. Vojaki so strli kosti obema razbojnikoma, Jezusu pa prebodli stran, takoj sta pritekli kri in voda. Jezusovo telo bi verjetno čakala usoda, kot so si jo zamislili veliki duhovniki: truplo bi dobesedno strgali s križa in odpeljali v Gehen, kjer bi ga sežgali. Vendar je Jožef iz Arimateje, ki je kot član velikega zbora imel neposreden dostop do rimskega prokuratorja, prekrižal te načrte.
Jezusovo Srce, ranjeno zaradi naših grehov, je sedaj dokončno tudi fizično prebodeno. Kri in voda, ki sta pritekli, sta ne le znamenje, ampak tudi izvor velikega Božjega usmiljenja do grešnega sveta. Kri in voda pojita zemljo, v kateri je zasajen križ, novo drevo življenja. V tej lobanjasti vzpetini, kjer stojijo križi, je simbolno pokopan Adam, prvi človek, ki je zaradi greha moral umreti. Prebodeno Jezusovo Srce tako oživlja Adama – »zemljaka«. In kljubuje vsej hudobiji človeka.
Ko je Jezusovo telo sneto s križa, ga Marija še zadnjič vzame v naročje. Pred tremi desetletji ga je rodila, sedaj ga ima v rokah odraslega – in mrtvega. Njeno srce je tako sočutno ne samo do vseh žalostnih, ampak tudi do vseh umirajočih tega sveta. Tudi otrok, ki so še kot nerojeni ubiti v maternicah, njihove smrti pa od Boga odtujeni svet ne priznava. Tako kot ne priznava njihovega dostojanstva.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, s sulico prebodeno – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, pribežališče grešnikov – bodi naše rešenje.
Štirinajsta postaja: Jezusa položijo v grob
Sonce gre počasi v zaton. Množice, ki so še prej obkrožale tri križe na Golgoti in se prestrašile zaradi teme in grmenja, so se razšle. Jožef iz Arimateje je ob pomoči Nikodema pokopal Jezusa v grobnico, ki si jo je pripravil zase. Grob je bil sicer blizu Golgote, na vrtu Jožefove hiše. Ker se je bližal praznik, so morali s pokopom hiteti. Ni bilo časa, da bi Jezusovo truplo umili in nadišavili. Zavili so ga v mrtvaški prt in položili v grob. Žene so to opazovale in sklenile, da po prazniku pridejo do groba in truplo nadišavijo, tako kot je potrebno. A le kdo jim bo odprl kamen, ki zapira vhod v grob? Kajti medtem so sklenili, da pred grob postavijo stražo. Tempeljska duhovščina se je bala celo mrtvih!
Ne, Jezusovo srce ni umrlo. Čeprav je bilo prebodeno – ali pa ravno zaradi tega. Če bi umrlo, ne bi mogli več prejeti milost za milostjo. Telo je počivalo v grobu. In nihče ni slutil, da bo v noči po prazniku prišlo do dogodka, s katerim bo smrt premagana.
In Marija, v žalosti, a ne brezupu, še naprej v svojem srcu premišljuje Jezusove besede. Ob svatbi v Kani njegova ura še ni prišla. Takrat je branil drugim, da bi ga razglašali za mesija. V ponižnosti se je umikala v ozadje, tudi takrat, ko so v začetku njegovega javnega delovanja Jezusovi sorodniki prišli ponj, da ga odvedejo. Prav Marija je bila Jezusova prva in najbolj zvesta učenka.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, daritev za grešnike – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, sedež usmiljenja – bodi naše rešenje.
Petnajsta postaja in zaključek: Jezus vstane od mrtvih
Zmaga nad smrtjo. Jezusa ni več v grobu. Vstal je, kakor je rekel. Prikazal se je Mariji Magdaleni, Petru, dvema učencema na poti v Emavs, nazadnje tudi vsem apostolom. Tudi nevernemu Tomažu. Ko so mislili, da je že vse izgubljeno, doživijo presenečenje: On živi, on res živi! Smrt nad nami nima več moči.
Jezus je tudi nam dal obljubo, da bomo po smrti vstali. A dokler smo na tem svetu, nosimo križ. In zato potrebujemo milosti, ki nam jih daje presveto Jezusovo Srce. Teh milosti si nismo zaslužili. So čisti dar. Prav pot preko Marijinega in Jezusovega Srca vodi v vstajenje.
Marijino brezmadežno Srce je že zmagalo. A sedaj se mora ta zmaga manifestirati še na tem svetu. Bog se namreč zavzema za ta svet, rešuje nas iz greha in trpljenja, in to prav po Mariji. Kot pravi neko izročilo, se je Jezus po vstajenju najprej prikazal prav Mariji, ki nas spremlja na poti v neminljivo veliko noč.
Oče naš. Zdrava Marija.
Presveto Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje – usmili se nas.
Presveto Srce Jezusovo, neskončno veličastno – usmili se nas.
Brezmadežno Srce Marijino, med vsemi srci najbolj oblagodarjeno – bodi naše rešenje.