V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Strmim v televizijski ekran. In se sprašujem, kako je mogoče, da se absurdni in strahotni prizori, ki smo jih gledali pred tridesetimi leti, ko se je dogajalo strahotno uničevanje Vukovarja in Sarajeva, ponavljajo tudi v 21. stoletju. V številne države srednje Evrope prihaja na stotisoče beguncev. Mnogi ostajajo ujeti v obkoljenih mestih, grozi jim, da jih bo sovražna vojska izstradala. Znova se napoveduje zloglasni holodomor. Še sredi februarja so ti ljudje živeli kolikor toliko normalno življenje. Mnogi svojo domovino branijo z vojaško silo v neenakem boju. Ukrajina po stoletju izkušnje s stalinizmom ponovno joče.
Gospod, ti si potil krvavi pot, ko si v duhu videl svoje trpljenje naslednji dan. Ter okušal strahotno mlačnost ljudi in njihova trda srca. Da, Gospod, priznavamo svoja trda srca. Evropa, kjer so sv. Benedikt in njegovi duhovni sinovi zasadili korenine krščanske vere in kulture, te je skoraj že izgnala. In tudi sami te izganjamo in si s tem kličemo prekletstvo vojne.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
Prva postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt
Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Ne, tu ne gre za sodbe, ki jih izrekajo sodišča. Gre za obsodbo, ki jo izrečem v srcu. Proti sočloveku, ki nenadoma zame ni več človek. Je samo še pripadnik nekega plemena, ki ga je treba iztrebiti. Obsodba rodi razčlovečenje. Nenadoma genocid postane opravičljiv. Tako kot je bilo leta 1945 dovoljeno pobijati in mučiti tiste, ki so jih arhitekti komunistične revolucije pri nas razglasili za sovražnike in izdajalce naroda. Tako kot je nacizem razglasil inferiornost določenih skupin človeštva. Prav te sodbe, spočete v naših srcih, sprožajo strahotne vojne, uničevanje in pobijanje.
Gospod, že pri Kajnu in Abelu si obsodil bratomor, a hkrati si zaščitil morilca lastnega brata pred maščevanjem. Učiš naš, naj ne obsojamo tistih, ki sprožajo vojne in ubijanja. Sicer bi zlo še bolj eskaliralo. Ko kličemo blagoslova na agresorja, tako kot smo leta 1991 molili tudi za beograjske generale komunistične armade, ki nas je napadla, se odrekamo sodbi, ki pripada samo Bogu. Blagoslavljanje ruši to, kar gradi satan, hkrati pa izgrajuje Božje kraljestvo. Zato kličemo Božji blagoslov tudi na ruskega predsednika. Pilat je izrekel svojo sodbo nad Jezusom pod prisilo, mi pa imamo možnost, da se svobodno upremo duhu smrtne obsodbe. Blagoslovi torej, Gospod, tako Rusijo kot Ukrajino, vse voditelje v teh državah, pa tudi drugod po svetu. Kajti zadnja sodba pripada samo tebi.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
Druga postaja: Jezus vzame križ na svoje rame
Prva samostojna ukrajinska država je nastala kot odmev na leninistično revolucijo v carski Rusiji. Dve leti in pol kasneje je v samostojno državo na območju nekdanje Kijevske Rusije vkorakala sovjetska vojska. Ukrajina je postala socialistična republika sovjetskega imperija, s tem si je naložila strahoten križ. Zaradi stalinizma in lakote je kasneje umrlo več milijonov Ukrajincev. To deželo, žitnico Evrope, tudi ta strahotna preizkušnja ni omajala, da ne bi leta 1991, kmalu po slovenski osamosvojitvi, razglasila neodvisnost. Grenke zgodovinske izkušnje so Ukrajince nagnile k temu, da so se začeli vse bolj navezovati na Zahod. In si s tem naložili še hujši križ. Zahod je kljub lepim besedam pogledal stran. Tudi leta 1991 je mednarodna politika v veliki večini odrekala slovenskemu narodu pravico do lastne države, ne glede na plebiscit. Sklicevali so se na to, da edino enotna Jugoslavija lahko prepreči vojno.
Človeštvo se danes vse bolj oddaljuje od Boga. Ne želi sprejeti križa, kot nam ga daje Bog. A si s tem nalaga še veliko težji križ. Le da se tega ne zaveda. Sem morda med tistimi, ki sem Boga izgnal iz svojega doma, svojega kraja, delovnega mesta? Kolikšen je moj delež pri vsem tem? Je Bog sploh na prvem mestu v mojem življenju ali najraje pozabljam nanj? Tudi za ta moj greh je Jezus vzel križ na svoje rame.
Tretja postaja: Jezus prvič pod križem pade
Zahodno civilizacijo pogosto predstavljamo kot vrhunec razvoja in kot zgled vsem ostalim. Zato ji želimo pripadati tudi Slovenci, pa tudi Ukrajinci. Vendar se je Evropa že pred davnim odvrnila od Boga. V dobi človekovih pravic in vrhunskega tehnološkega razvoja se je odrekla Tistemu, zaradi katerega je ta napredna civilizacija sploh nastala. Evropska unija, ki se ponaša z zastavo z dvanajstimi zvezdicami, kar ponazarja Božjo Mater Marijo, se je pred dvajsetimi leti zavestno odrekla krščanskim koreninam, ki ne smejo biti omenjene v preambuli ustavne evropske pogodbe. Morda zato, da se bodo lahko lažje in brez očitkov vesti še naprej dogajala kruta dejanja, kot so pobijanje nerojenih otrok, evtanazija…?
Tudi na področju zunanje politike ni nič boljše. Leta 2014, kmalu po tistem, ko je bil iz Ukrajine izgnan prorusko usmerjeni predsednik, je Moskva napadla njeno zemeljsko celovitost kljub mednarodnemu sporazumu, ki je Ukrajini jamčil zemeljsko celovitost. Tudi številni oboroženi odredi na vzhodu države, ki so se upirali oblasti v Kijevu, so bili financirani s strani Rusije. Zahod pa je pogledal stran, kot da se ni zgodilo nič. Se v tem dejanju morda ne ponavlja Judeževo izdajstvo s poljubom? Kako strašen moralni padec civilizacije in politike, ki naj bi moralo in načela postavljala na prvo mesto. Koliko sem k temu pripomogel sam? Sem pripravljen sklepati kravje kupčije v svojem življenju. Če je odgovor pritrdilen, nimam pravice očitati politikom nenačelnost in skrb za lastne sebične interese.
Četrta postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater
Gledam jokajočega otroka, ki z vrečko v roki prečka mejni prehod med Ukrajino in Poljsko. Objokan je. Tako kot mnogi otroci, ki morajo zapustiti dom. Številni so se ločili od svojih očetov, ki branijo domovino. Žal je vedno več takih, ki so zaradi strahotnega nasilja ostali brez enega ali več staršev. Kako zelo nas to spominja na našo zgodovinsko bolečino, ko so po končani drugi svetovni vojni izginili številni možje in fantje, tudi žene. Zamolčana in neizjokana bolečina vedno znova kljuva in postavlja nova vprašanja. V devetdesetih letih je vojna morila v naši neposredni soseščini. Sedaj spet v Ukrajini. Pa se še vedno niso zacelile rane naših več kot 600 prikritih morišč, kjer je po že končani vojni nastopal stalinizem v slovenski različici.
Tudi v Rusiji ni nič manj žalosti. Mnogi možje, bratje, sinovi odhajajo v vojno. Le redki si želijo vojne v Ukrajini. Za večino je to strahotna prisila v nesmiseln bratomorni spopad. Mnogi ruski vojaki se nikoli več ne bodo vrnili domov. Za njimi ostajajo žalujoči svojci, tudi otroci, ki ne morejo doumeti tega strahotnega zla, ki je bilo najprej spočeto v srcih ljudi. Vojne se ne začenjajo kar na lepem – začenjajo se v človekovem srcu. Začenjajo se z zamerami, neodpuščanjem, maščevanjem. Kaj od tega je v mojem srcu? Osvobodi me, Gospod.
Peta postaja: Simon pomaga Jezusu nositi križ
Leta 1945 je na deset tisoče Slovencev kar peš odšlo čez mejo v Avstrijo. Njihovim domovom se je bližala vojska, ki naj bi bila osvobodilna. A simboli totalitarizma, ki so jih nosili vojaki, ter mnoga grozodejstva revolucije, ki so bila znana že od prej, niso obetali nič dobrega. Za mnoge Slovence je bil umik v Avstrijo nepovratna pot v hladno tujino. Nikoli več niso videli slovenskih gora, gozdov, polj, vinogradov in sadovnjakov. Nekatere vojne ujetnike so zahodni zavezniki vrnili nazaj v domovino – v smrt.
Tudi sedaj v evropske države prihajajo begunci iz Ukrajine. V veliki večini ženske in otroci, nasilno iztrgani iz svojega okolja. Še sredi februarja so normalno imeli šolski pouk. Sedaj morajo bežati v neznano, negotovo prihodnost. Tudi v našo domovino prihajajo pregnanci, ki si rešujejo golo življenje. Žal mnogi niso imeli te sreče, pri umiku iz ukrajinskih mest jih je doletelo obstreljevanje. Topovske granate in raketni izstrelki, ki so zadeli bolnišnice, porodnišnice in šole, so končali ogromno mladih življenj. Mnogim pregnancem, ki morda nikoli več ne bodo videli svojega doma, lahko zgolj malo olajšamo veliko stisko, tako kot je Simon iz Cirene pomagal Jezusu nositi križ. Bom zmogel odpreti svoje srce?
Šesta postaja: Veronika obriše Jezusov potni obraz
Solze, šok, strah, tesnoba, žalost, prizadetost. Vsak dan poslušamo in vidimo te zgodbe po televizijskih ekranih. In se zalotimo pri tem, da se na to umazano in strahotno žalostno stvarnost celo počasi navajamo. Češ, saj se ne dogaja pri nas. Vsakodnevno bombardiranje ukrajinskih mest postaja nekakšna vsakdanjost, ob kateri ostajamo hladni. Nemočna ženska, ki se prebija po razbitinah mostu, požira grenke solze. Iz svojega razrušenega stanovanja ni mogle odnesti ničesar. Postala je brezdomka. Kje je tisti, ki bi ji brisal solze brezupa?
Obraz vsakega človeka, posebej trpečega, je vendarle Kristusov obraz. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, je rekel Jezus. Ni pomembno poreklo – lahko je Jud, lahko je Grk, Rimljan, Perzijec. Ali dandanes Slovenec, Hrvat, Ukrajinec, Belorus, Rus. Mnogo ljudi s skrajnimi napori rešujejo svoja življenja. V Ukrajini, žitnici Evrope, so si že pred začetkom te vojne mnogi v potu svojega obraza služili svoj vsakdanji kruh. Sedaj tega ne morejo več – postali so odvisni od pomoči. Tudi moje. Jezus, kaj smo storili? Je hudobija res prestopila vse bregove?
Sedma postaja: Jezus drugič pod križem pade
Ni in ni konca. Vedno znova neuspešna pogajanja, prekršena premirja, novi in novi alarmi za nevarnost zračnega napada ter obstreljevanja. Ali nam ni to že vse znano iz naše bližnje zgodovine? Koliko časa je trajalo, da je mednarodna skupnost s silo posegla v krvavo dogajanje v Bosni in Hercegovini? Trajalo je več let, saj so bili interesi velikih sil premočni. Zaradi tega je po nepotrebnem umrlo najmanj sto tisoč ljudi več. Mnogi od njih tudi v zloglasnih taboriščih v mukah, ko so si celo želeli umreti, pa niso mogli.
Tudi v Ukrajini ni in ni konca nasilju. Ponavlja se, tako kot se vedno znova ponavlja naša nezvestoba in naši padci v greh. A najpomembneje je, da znova vstanemo in obnovimo zavezo z Bogom. Greh ni zgolj nekaj osebnega – vsak greh ima občestveno razsežnost. In če si dopuščamo drobne grehe, ki preidejo v navado, in če si domišljamo, da so predpisi zato, da jih kršimo, kako naj potem očitamo nezvestobo dani besedi tistim, ki se kljub dogovorom o miru vojskujejo naprej? Jezus, daj mi novo srce in novega duha vdihni v mojo notranjost – odstrani kamnito srce in mi daj meseno, čuteče srce. Kajti zelo sem potreben spreobrnjenja, saj tudi sam padam iz enega greha v drugi. In s tem prilivam olja na ogenj vojn po svetu.
Osma postaja: Jezus nagovori jeruzalemske žene
Ko opazujem vso to trpljenje v Ukrajini, me premaga sočutje. A morda sem bil bolj hladen ob tem, kar se je dogajalo v Bosni, na Hrvaškem, Kosovu, pa v Ruandi v centralni Afriki, kjer je v samo nekaj tednih pod streli in mačetami padlo več kot milijon ljudi. Pa Afganistan, Irak, Sirija, Jemen. In potem so še vojne, za katere morda niti ne vemo, da se dogajajo. A ko takšno strahotno dogajanje potrka na naša vrata, nas to strezni in morda nas premaga tudi jok.
A jokati ne smemo le nad usodo nič krivih, ki bežijo s svojih domov. Jokati moramo nad seboj, saj vedno znova s svojo nespokorjenostjo in svojo ignoranco do Boga sami pripomoremo k temu, kar se dogaja. Kolikokrat nas je Devica Marija svarila in vabila k spreobrnjenju v Parizu, Lurdu, Fatimi, Medžugorju, Kureščku in še marsikje, pa je nismo hoteli poslušati. Celo tolažili smo se, češ saj hodimo vsako nedeljo k maši in torej ne potrebujemo spreobrnjenja. S tem vedno znova iščemo opravičila za svojo brezbrižnost in vztrajanje v jezi in neodpuščanju. Kako je že rekel sv. Janez Krstnik, ko je pozival k spreobrnjenju? Nikar ne govorite sami pri sebi »Abrahama imamo za očeta«… Zasluge prednikov in naše navade niso dovolj – spreobrnjenje bi moralo postati stvarnost. Jezus, daj nam to milost.
Deveta postaja: Jezus tretjič pod križem pade
Orožje nikakor ne utihne. Vsi, ki so vojno zakuhali, skušajo doseči svoj bridki cilj. Omenjajo celo možnost uporabe orožja za množično uničevanje, širijo se govorice o uporabi kemičnega orožja. Nekateri govorijo celo o nuklearni vojni. V dvajsetem stoletju smo bili vsaj dvakrat zelo blizu pošastnega scenarija, ko bi lahko medsebojna izmenjava jedrskih izstrelkov povzročila globalno katastrofo. Leta 1983 je sovjetski oficir Stanislav Petrov zaradi alarma, ki je naznanjal prihod jedrskih raket iz ZDA proti Moskvi, že skoraj pritisnil gumb za povratno pošiljko raket. Bil je lažni alarm, kar se je ugotovilo šele kasneje. Vseeno bi lahko zaradi maščevalne akcije iz Moskve umrlo več sto milijonov ljudi v ZDA in zahodni Evropi. Bili smo rešeni po Božji previdnosti.
Tri leta po tem dogodku se je zgodila strahotna katastrofa v Černobilu, na severu Ukrajine. Prvi eksploziji reaktorja bi lahko sledila še veliko hujša termična eksplozija, ki bi lahko povsem uničila prebivalstvo vzhodne Evrope. Tudi pred tem scenarijem smo bili obvarovani. Sedaj pa zaprepadeni poslušamo poročila o vojaškem napadu na Černobil, pa na jedrsko elektrarno v Zaporižju. Mar se res nismo ničesar naučili? Sta res odpovedala zdrav razum in človečnost? Ko se na greh že tako navadimo, da zakrknemo, postanemo zelo nevarni za okolico, saj se nam brezvestno ubijanje zdi povsem normalno. Reši nas, Gospod, tega zla, odstrani temine kulture smrti iz naših src.
Deseta postaja: Jezusa slečejo
Misli mi uhajajo h koloni vojnih ujetnikov, brez obleke jih ženejo k rovu, kjer bodo njihovo poslednje bivališče. To se je maja in junija 1945 dogajalo po mnogih slovenskih krajih. V brezna v kočevskih gozdovih padajo trupla. Podobno pri tankovskem jarku pri Mariboru. Mnoge zazidavajo v rudniški jašek v Hudi jami. Druge mečejo v jarek pri Dobovi. Priče smo popolnemu razčlovečenju, odvzemu dostojanstva. Nenadoma človekovo življenje postane ničvredno. Gnilo jabolko, ki mora biti najprej ločeno od ostalih, nato odstranjeno in uničeno. Rablji jim poberejo še zadnje predmete, ki jih imajo pri sebi. Mnogim uspe zadržati vsaj rožni venec v rokah.
Hudič veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse. Ta nauk bi morali že zdavnaj osvojiti, vendar vedno znova pademo na hudičeve limanice. Posebej v vojni, ki jih hudič najraje povzroča preko sebi zvestih oseb, je mnogim nedolžno vzeto prav vse. Za agresorje ni več Boga, niti greha. Odločajo o življenju in smrti. Ali nisem morda tudi sam med tistimi, ki odločam o tem, da bom koga tudi razosebil, mu vzel dostojanstvo? Ali se v krikih otrok v Ukrajini morda ne ponavljajo kriki nerojenih otrok, ki jih tudi v naši domovini pobijajo? Jezus, preišči moje srce in odstrani to, kar me nagiba k podpori nasilju in zlobi.
Enajsta postaja: Jezusa na križ pribijejo
Znova so mi pred očmi slovenski begunci iz leta 1945. Za mnoge je pot v Vetrinj to pomenilo slovo od doma za vedno. Tisti, ki so se vrnili, pa so domačo pokrajino uvideli za zelo malo časa, tako kot je to maščevalno napovedal vodja revolucionarne vojske v Ljubljani. Za mnoge naše trpine je to pomenilo, da se niso mogli več ločiti od križa. Križa pregnanstva, obrekovanja, sovraštva. Za mnoge je bil ta križ tudi smrt brez pravice do groba. Za ljubljanskega škofa, ki mu je bil že ob duhovniškem posvečenju napovedan težak križ, je to pomenilo izgnanstvo do konca življenja in izguba dobrega imena.
Jezus je za svoje preganjalce, ki so ga pribijali na križ, molče molil. Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Kako lepo se je dandanes ozreti v leto 1991, ko se je slovenskim oboroženim silam predalo ogromno mladih vojakov jugoslovanske armade. Ujetnike so pripadniki naših oboroženih sil oskrbeli in pošiljali nazaj domov v civilnih oblačilih. Molili smo ne samo za pogumne pripadnike Teritorialne obrambe in policije, pač pa tudi za agresorske generale iz Beograda. Vojna v Sloveniji je bila tako hitro končana. Za to milost pa nismo dovolj hvaležni. Kako bi torej lahko sploh molili za mir v Ukrajini, če nebesa še vedno čakajo na našo hvaležnost, ker smo se pred tremi desetletji izognili velikim tragedijam? Danes je ukrajinski narod tisti, ki ga pribijajo na križ. Tudi Rusija je pod avtokratskim režimom razpeta na križ. Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus, in jih pritegni k svojemu presvetemu Srcu.
Dvanajsta postaja: Jezus umre na križu
Vojno nasilje s seboj prinaša smrt na vsakem koraku. Bombe iz vojaških letal ter izstrelki iz raketometov neusmiljeno zadevajo bolnišnice, porodnišnice, šole, dijaške domove. Umirajo branilci, umirajo okupatorjevi vojaki, umirajo matere, umirajo otroci. Ugasnila so tudi že življenja nekaterih mladih ukrajinskih športnikov. Za posledicami obstreljevanja je umrla 21-letna Julija, zmagovalka matematične olimpijade leta 2017. Potem preberem, da je v boju umrla mati številnih otrok, ki so sedaj ostali sirote. Kar smo nekdaj gledali v Sarajevu, sedaj vidimo v Mariupolu in Buči: po ulicah trupla, nastajajo nova grobišča kar na vrtovih in travnikih. Ali se ponavlja zloglasni gladomor? Ruski tank je z izstrelkom zadel center Karitas – v njem je našlo smrt sedem ljudi.
In ko vse to opazujemo, bi nas moralo pretresti predvsem dejstvo, kako smo v naši domovini in širše po Evropi še vedno veliki častilci kulture smrti. Hkrati pa se zmrdujemo nad križem, nad Jezusom, nad njegovo smrtjo, ki nas je rešila naše smrti. Ali s tem ne postajamo tisti, ki sami sebe obsojamo na smrt? Ni Bog tisti, ki nas peha v pekel. Človek se sam odloča zanj. Velikokrat predvsem zaradi lastne zaslepljenosti. Gospod, odpri moje oči, da spoznam svojo zmoto – tudi sam sem suženj kulture smrti.
Trinajsta postaja: Jezusa snamejo s križa in položijo Materi v naročje
Vsaka vojna se nekoč konča, začnejo se pogajanja in povojna obnova dežele. A trpljenje se nadaljuje. Za milijone ljudi v Ukrajini nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Mnogi so izgubili svojce. Otroci starše, starši otroke, pa brate, sestre… Ostajajo številni invalidi in brezdomci. Tudi številna trupla ruskih vojakov bodo streznila mnoge ljudi v Rusiji. Strah in žalost se nadaljujeta še dolga leta in desetletja po vojni. Mnoge duhovne rane ostajajo neozdravljene. Vojna za seboj pusti sovraštvo, neodpuščanje, mnoga spraševanja, zakaj je bilo to potrebno.
Jok zaradi številnih nedolžnih žrtev nas bo spremljal še dolgo. Tako kot jok mater in očetov v Betlehemu, ko je tamkajšnje otroke dal pomoriti kralj Herod. Sveta družina je takrat že bežala v Egipt in se po izgnanstvu vrnila v Nazaret. Sedaj Marija v naročju drži mrtvega Jezusa, ki so ga sneli s križa. Da, prav zaradi tega zadnjega, najhujšega meča, ki je prebodel njeno srce, je Marija danes tolažnica žalostnih, tudi mnogim žalujočim v Rusiji in Ukrajini. Vsak od njih si zastavlja vprašanje, kdo lahko posuši njihove solze. Marija, vzemi jih v svoje varstvo, podeli jim svoj materinski blagoslov.
Štirinajsta postaja: Jezusa položijo v grob
»Lisice imajo svoje brloge, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Jezusa pokopljejo v grob. A še ta grob ni njegov. Odstopi mu ga Jožef iz Arimateje. Mnogim ljudem ni dano, da bi imeli dostojen grob. Pokopavanje trupel žrtev bombardiranja v Ukrajini nas spominja na številna morišča v Sloveniji, kjer so še vedno pokopani neidentificirani razredni sovražniki, ki jim je povojna oblast odvzela dostojanstvo ter razosebila. Nerazumljivo je, da še danes nekateri odrekajo to zadnje dostojanstvo, za katerega se je prizadevala Antigona.
V grob sedaj odhaja mnoga sreča bratov in sester v Ukrajini. Samo Bog je tisti, ki lahko obnovi, ne samo podrte hiše, ampak ranjena, razbita srca. Ni težko popraviti razvalin porušenih domov. Težje je popraviti razvaline v ljudeh. Postavljajo se mnoga vprašanja:zakaj se je moralo to zgoditi, zakaj to delate, bratje z vzhoda, ko pa nas druži ista zgodovina in soroden jezik. In tako se tudi mnogi v Rusiji sprašujejo: kaj smo storili, da je naš voditelj zakuhal vojno. V svojem usmiljenju, Jezus, izmij rane teh trpinov
Zaključek: Vstajenje
Gospod, hvala ker ozdravljaš mnoge notranje rane in daješ nov začetek. Tako kot v Stari zavezi, ko so Izraelcem velikokrat omogočil nov začetek, obnavljaš tudi življenje v Ukrajini. Ukrajina joka, a še ni umrla. Tako kot v naši domovini te bodo tudi tu ljudje slavili in se ti zahvaljevali. Gospod, blagoslovi nas, blagoslovi našo domovino, blagoslovi Ukrajino in Rusijo ter Evropo, da se vrne k tebi, ki si začetek življenja in vstajenja. Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.