Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. (Gal 6, 14)
Križ je realnost našega življenja. Ne moremo mu uiti. Vedno znova se srečujemo s trpljenjem, tako z lastnim kot s trpljenjem drugih. Sprašujemo se, zakaj Bog dopušča trpljenje. Nas je res zapustil? Kaj pa, če smo ga mi zapustili? Živimo namreč v svetu, iz katerega je Bog izgnan. Človek je postal samozadosten, Bog je nekje tam daleč. In celo takrat, ko trpimo, je Bog kriv za naše trpljenje, zato ga še bolj izganjamo.
A Jezusovemu usmiljenemu pogledu ne moremo uiti. Ko se srečamo z Ljubeznijo, ne moremo ostati brezbrižni oz. »nevtralnosti«. Potrebna je odločitev. Ni nam potrebno drugega kot sprejeti Ljubezen. Ljubezen, ki je šla na križ, da bi je bili lahko deležni.
Jezus, tukaj sem. S teboj želim nositi križ. Želim hoditi za teboj. Šele ko grem za teboj, moj križ postane lahek. Kajti ti si na svoj križ vzel vse naše rane, bolezni, grehe.
PRVA POSTAJA: PILAT OBSODI JEZUSA NA SMRT
Svetopisemski odlomek:
Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovoril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izročil.« Odtlej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.«
Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okrog šeste ure. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan.
(Jn 19, 9-16)
Obsodba. Kako težko se sliši ta beseda. Še posebej, ko nekdo obsodi človeka na smrt. Ne glede na to, ali je nečesa kriv ali ne. V mnogih državah še vedno obsojajo ljudi na smrt in jih veliko tudi usmrtijo. Tudi v slovenski zgodovini niso še tako daleč časi, ko se je ljudi pobijalo tudi izvensodno. Brez dokazov, brez možnosti obrambe. Na milost in nemilost so bili prepuščeni rokam, ki so prelivale kri nedolžnih.
A najhuje boli krivična obsodba, ko te pred vsemi ljudmi razglasijo za krivega, za zločinca. Nahujskana množica besni od silnega sovraštva. Če bi bilo le možno, bi skočili na obsojenca in ga linčali. Stražarji le s težavo zadržujejo razjarjeno drhal, ki deluje kot en sam človek, nabit z negativnimi čustvi. Ko človek postane del takšne mase, se odpove svoji individualnosti in svobodi, se povampiri. Resnica in pravica nista več pomembni. Pomembno je samo še to, da se obsojenca dokončno poniža, potepta, uniči. Ker je manj kot smet.
Toda sedaj se vživimo v vlogo tistega, ki je obsojen. Ko zadonijo težke besede sodnika »Križan boš!«, je jasno, da se ti bliža strašen konec življenja, brez možnosti pomilostitve. Križanje je bil način usmrtitve, ki so ga Rimljani pogosto uporabljali. Dolgotrajno in boleče umiranje na javnem mestu je pomenilo ne samo strahotno trpljenje, ampak tudi hudo prekletstvo. A to ni samo stvar zgodovine – tudi dandanes lahko z eno samo besedo človeka ponižamo, ga prekolnemo, obsodimo. »Iz tebe ne bo nikoli nič!« – kolikokrat se takšni in podobni stavki slišijo v naših družinah. A tisti, ki jih izrekajo, se ne zavedajo, kaj delajo.
Jezus, sam si rekel: »Ne sodite, da ne boste sojeni.« In nazadnje te je Pilat obsodil na smrt. Odpusti mi, Jezus, ker sem tolikokrat sodil in obsojal, največkrat po krivem. A tudi sam čutim posledice duhovnih ran, ki sem jih dobil zaradi besede obsodbe, ko sem tam, kjer bi pričakoval blagoslov, prejemal prekletstvo. Edino ti, Jezus, lahko zapolniš to pomanjkanje ljubezni. Gospod, ozdravi me zavrženosti. Pokaži mi svojo ljubezen, ki premaga vsako človeško obsodbo. Zatekam se, Jezus, v Tvoje obilno usmiljenje, ker vem, da me ne boš obsodil, če se sklicujem na Tvoje usmiljenje. Jezus, vate zaupam!
DRUGA POSTAJA: JEZUS NALOŽI KRIŽ NA SVOJE RAME
Svetopisemski odlomek:
Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 16, 24-25)
Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. (Jn 19, 16b-17)
Ko je smrtna obsodba izrečena, se začne še zadnja epizoda Jezusovega življenja. Preden bodo njegove roke razpete na les križa, mora vzeti to morilsko orodje na svoje rame. Kljub izmučenosti zaradi bičenja in trpinčenja. Težko breme vedno bolj pritiska izmučeno in ranjeno telo k tlom. Pričenja se zadnja Jezusova pot – pot od obsodbe do izvršitve obsodbe. Predstavljamo si lahko, kako bi se počutili, ko bi nas z zvezanimi rokami odpeljali iz sodišča direktno na morišče. In zadoneli bi streli, ki bi dokončno zapečatili našo življenjsko pot.
Pomislimo, kolikokrat name pritiska teža križa. Jezus pa naroča, naj se odpovem sebi, vzamem svoj križ in grem za njim. Ne samo, da vzamem svoj križ, ampak tudi da grem za njim. Kajti njegovo breme je lahko. In moj križ postaja lahek, ko ga sprejmem in grem za Jezusom. Ker vem, da bo križ ne bo več prekletstvo ali blagoslov. Mnogi so, ki žal niso spoznali Božje ljubezni, in so klonili pod težo križa, celo končali svoje življenje. Prav zato je tako pomembno, da povabimo Jezusa v svoje življenje in se odločimo hoditi za Njim. V nekaj trenutkih tišine naredimo to odločitev. In se tudi odločimo, da se ne bomo otepali nositi križ za Njim. Izlet na goro terja napor – vzpon na vrh. Toda ko vrh dosežemo, spoznamo, kako vreden je bil naš trud in koliko bi zamudili, če bi sredi poti obrnili in odšli v dolino. Naš križ postane uspeh.
Jezus, hvala ti, ker si za nas vzel nase težki križ, ki je postal drevo življenja. Po tvojem križu je namreč zveličanje prišlo na svet. Zaradi tvojega križa naši križi postajajo lahki. Na križ si vzel vse naše grehe, bolezni, stiske. Jezus, ozdravi v meni upornost in napačne predstave o tebi in o življenju s Teboj. Gospod, naj vsi moji križi zaradi tvojega križa postanejo zame blagoslov. Jezus, usmili se me!
TRETJA POSTAJA: JEZUS PRVIČ POD KRIŽEM PADE
Svetopisemski odlomek:
Ko so prišli k množici, je nekdo stopil k njemu, se vrgel pred njim na kolena 15 in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina! Božjasten je in hudo trpi. Večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo. 16 Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« 17 Jezus je odvrnil: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Privedite mi ga sem!« 18 Jezus mu je zapretil in demon je šel iz njega; deček pa je bil od tiste ure zdrav. 19 Tedaj so se učenci približali Jezusu in mu na samem rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« 20 »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17, 14-20)
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. 18 Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.« (Jn 3, 16-18)
Pot na Kalvarijo, polna trpljenja, se je začela. Ne vemo natančno, kolikokrat je Jezus v resnici omahnil pod težo križa – Sveto pismo o tem ne poroča. Pač pa nam izročilo govori, da so bili padci trije, ker simbolizirajo naše padce v treh božjih krepostih – veri, upanju, ljubezni.
Jezus je ničkolikokrat opozarjal učence, da imajo premalo vere. Vera ne pomeni samo verjeti v nekaj, v obstoj nečesa, pač pa imeti zaupanje. Latinska beseda za vero je »fides« in pomeni isto kot po naše »zvestoba«. Tudi v grščini samostalnik »píste« (πίστη) pomeni »vera«, pridevnik »pistos« (πιστός) pa v slovenščini pomeni »zvest«. Toda ta zvestoba ne pomeni neke gole lojalnosti, pač pa prisrčen in zaupen odnos z živim Bogom, ki nas je prvi ljubil (..).
Bog je vedno zvest (…), ljudje pa smo v odnosu z Njim pogosto muhasti. Pogosto nas po nepotrebnem hromita strah in nezaupanje. Ko pa nam je oznanjeno, da nas Bog ljubi in rešuje naše stiske, če ga le pokličemo na pomoč, si mislimo: Bog ima verjetno trenutno pametnejše opravke, kot da se ukvarja z mojimi težavami. S svojo lastno nevero mu hitro odvzamemo vsemogočnost. Je Bog mar res kaj več kot strogi starec ali policaj nekje nad oblaki? V kakšnega Boga pravzaprav sploh verujemo? Je to res tisti krščanski Bog, kakor je razodet preko Svetega pisma? Ali pa smo si pod vplivom »ljudskega izročila« ustvarili Boga po svoji podobi?
Jezus, tako šibak sem v svoji neveri. Tvoj prvi padec pod križem simbolizira prav to mojo nevero. Pa vendar si svoje učence pogosto grajal zaradi njihove nevere. Tudi jaz bi si zaslužil grajo, ker nočem prepoznati tvoje resnične navzočnosti in tvojih čudovitih del. Še vedno sem nemiren, še vedno me je strah. Čeprav si Ti ves čas z menoj, se počutim osamljen. Jezus, ozdravi mojo nevero, razodeni se v meni. V tvojem imenu, Jezus, se odpovem neveri, strahu, nemiru, nezaupanju. Napolni me z duhom vere in zaupanja.
ČETRTA POSTAJA: JEZUS SREČA SVOJO ŽALOSTNO MATER
Svetopisemski odlomek:
Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2, 25-35)
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 25-27)
Si lahko predstavljamo večjo bridkost od tiste, ko se znajdemo v brezupnem in sramotnem položaju, ko drhal kriči proti meni in me smatra za kriminalca, v tej množici pa ugledam žalosten obraz svoje matere? Ne, mati ne kriči z množico, pač pa ji to kričanje povzroča veliko srčno bolečino. Še večjo kot meni. Tako je bilo tudi z Marijo. Mar ni bila že pred Jezusovim rojstvom zaznamovana s strahom? Najprej angelovo oznanenje, nato soočenje z realnostjo, da jo okolica smatra za nezakonsko mater, kar je bil v tistem času prestopek, ki so ga kaznovali tudi s smrtjo. In nato tik pred porodom brezupno iskanje prenočišča. Zaman – nikjer ni prostora za nosečnico. Jožef in Marija sta morala oditi v hlev in prav tam je bil rojen Kralj vseh kraljev. In ko sta z Jožefom nesla dete obrezat, se je zgodila Simeonova prerokba o meču, ki bo presunil njeno dušo. In sledil je beg v Egipt, iskanje dvanajstletnega Jezusa v templju. In nato začetek njegovega javnega delovanja. Ni bilo lahko. Ko mu je na svatbi v Kani povedala, da je zmanjkalo vina, jo je Sin zavrnil s precej hladnim in vsaj navidez osornim odgovorom, češ moj čas še ni prišel. Ko je mati skupaj s sorodniki hotela videti Jezusa, je slednji dejal, koga smatra za svoje brate in svojo mater – tiste, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo. Takšen odgovor bi moral raniti Marijo v dno duše, če ne bi z močno in trdno vero gledala na poslanstvo svojega Sina. Gotovo pa si ni mogla predstavljati, da bo morala videti svojega lastnega Sina povsem ponižanega, prebičanega, opljuvanega. Kako jo je moralo zaboleti, ko ga je zagledala v takšnem stanju. In še bolj, ko so ga pribili na križ. In na križu je Jezus s poslednjimi močmi izročil svoji Materi za sina Janeza, najmlajšega izmed apostolov, ki je edini od dvanajsterih prišel pod križ.
Jezus, tvoja bridkost se je pomnožila, ko si se na svoji poti na Kalvarijo srečal s svojo žalostno Materjo. Izročam ti vse starše, ki so na takšen ali drugačen način izgubili svoje otroke. Da, tudi zanje si šel na križ. Gospod, vstopi s svojo ozdravljujočo močjo tudi v mojo družino. Pomagaj mi, da odpustim svojim staršem, bratom, sestram, sorodnikom. Ozdravi vse moje notranje rane od spočetja dalje. Po tvojih ranah sem ozdravljen, zaradi tvoje bridkosti sem ozdravljen lastne bridkosti. Hvala ti, Gospod, za blagoslov v moji družini. Naj tvoja predragocena Kri izmije prav vsak greh, ki obremenjuje moje družinsko deblo. Marija, Kraljica miru in sprave, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
PETA POSTAJA: SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ
Svetopisemski odlomek:
Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki se je vračal s polja, da je nesel njegov križ. (Mr 15, 21)
Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. (Gal 6, 2)
Teža križa je postala tako neznosna, da je Jezus povsem omagal. Sprevod je obstal. Ni bilo mogoče več nadaljevati poti na Golgoto. Kaj storiti? Križa se niso hoteli dotakniti ne rimski vojaki, ne pripadniki tempeljske duhovščine, ki so s škodeželjnostjo spremljali ta pošasten sprevod. Zdelo se jim je izpod časti, da bi sami opravili umazano delo, ki so ga naložili obsojencu – da nosi les, na katerega bo nazadnje pribit. Nazadnje so pograbili nekega kmeta, ki se je tako rekoč po naključju vračal z dela na polju. Bil je Simon iz Cirene. Kot pripadnik »preprostega ljudstva« se jim je zdel dovolj pripraven, da pomaga dokončati Jezusovo zadnjo pot. Sveto pismo poroča, da so ga »prisilili«. Proti svoji volji je moral po težkem delovnem dnevu stopiti v zelo nehvaležno vlogo – pomagati zločincu nositi križ. Verjetno ni pričakoval, da ga bodo prisilili v tako sramotno dejanje. A je bilo samo navidez sramotno. Ko je Simon ugledal Jezusov obraz, se je spremenil. Njegova upornost je izginila. Tako kot je Jezusov pogled spremenil srce nekega drugega Simona z imenom Peter, ki je Jezusa zatajil, je spremenil tudi srce tega preprostega moža, ki verjetno niti ni slutil, kaj se dogaja in čemu ta sprevod, čeprav je morda že videl kaj podobnega, saj so Rimljani križali nič koliko judovskih upornikov. A Jezus ni videti kot upornik, ki preklinja svojo usodo. Z Jezusovega obraza curlja kri, pomešana z znojem, toda njegov obraz je obraz usmiljenja, odpuščanja, miru. Simon se ni mogel načuditi temu nenavadnemu prizoru. Še posebej spričo še dveh razbojnikov, ki sta v istem sprevodu, a bistveno bolj krepka, nosila svoj križ z velikim odporom in gnusom.
Zagotovo je Jezus z veliko hvaležnostjo sprejel Simonovo pomoč, čeprav je bila slednja storjena iz prisile. Toda če vojaki ne bi prisilili Simona, se slednji nikoli ne bi srečal z Jezusom.
Jezus, sam si dejal, da si krotak in iz srca ponižen. In to si znal vedno pokazati. Zato si na križevem potu sprejel pomoč neznanca, čeprav je bil slednji prisiljen v to. Tudi jaz se pogosto počutim, da sem prisiljen pomagati človeku v stiski. Preprosto mi je to odveč. Ne pomagam iz ljubezni in iz srca, bolj zaradi zunanje prisile. Jezus, odpusti mi mojo veliko trdosrčnost. Preoblikuj moje srce kot ločnar svojo glino, da bom podoben usmiljenemu Samarijanu. Pomagaj nam, da bomo tudi mi znali sprejeti pomoč, naj nas pri tem ne premaga lažen ponos in napuh. Vstopi v moje življenje, poveličaj se v njem. Spremeni me, Gospod.
ŠESTA POSTAJA: VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT
Svetopisemski odlomek:
Nekateri so začeli pljuvati vanj, mu zakrivati obraz, ga tolči s pestmi in govoriti: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga udarjali. (Mr 14, 65)
»Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25, 40)
Deni me kot pečat na moje srce… (Vp 8, 6)
Izročilo pripoveduje, da je na poti do Golgote Jezusa spremljalo mnogo žena. Med njimi je bila tudi žena z grškim imenom Veronika (tista, ki nese zmago), ki je pogumno pristopila do Jezusa in nastavila pod njegov obraz bel potni prt. Jezus je v tem potnem prtu pustil odtis svojega ranjenega obraza. Verjetno je Veronika izkoristila trenutek nepozornosti rimskih stražarjev, ki so preprečili, da bi se kdo približal obsojencu in mu ponudil pomoč. Ponujen potni prt se morda zdi majhno in nepomembno dejanje. Toda odtis Jezusovega obraza v njem je podoba ne samo trpečega, pač pa tudi poveličanega obraza. Tako kot nekdaj Mojzesu se je tudi Jezusu spremenilo obličje, ko je prišel na goro Tabor, kjer se je trem od svojih apostolov razodel kot poveličani Mesija, ki pa je napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje.
V vsakdanji govorici večkrat slišimo krilatico: »Ta človek je brez obraza.« Lahko pomeni nekoga, ki skriva svojo identiteto in se je sramuje. Ali pa nekoga, s katerim je nemogoče komunicirati. Pojem »oseba« oz. »persona« prihaja iz grške besede »prosopon« in pomeni »maska«, saj je prvotno označevala masko gledališkega igralca. Ta maska je tudi »naredila« karakter igralskega lika. Toda maska je dandanes način, kako se skrijemo, kako skušamo prikriti svojo šibkost. Zato se skrivamo za maskami, največkrat nezavedno. Pritisk notranjih ran je premočan, da bi lahko pokazali svoj resnični obraz. Gospod pa nas želi ozdraviti in osvoboditi ter pustiti v našem srcu odtis svojega usmiljenega obraza. Tako kot je njegov pogled ozdravil nestanovitnega apostola Petra.
Jezus, naj bo moje srce kot Veronikin potni prt – dajem ti svoje srce kot zavetje za tvoj trpeč obraz, ti pa vtisni svoje obličje v moje ranjeno srce. Kajti po tvojih ranah sem ozdravljen. Hvala ti, Jezus, ker z ljubeznijo obnavljaš moje srce, ozdravljaš moje rane in mi daješ neizbrisen pečat tvojega zveličanja. Zato želim, Gospod, ta odtis prinesti tudi drugim, predvsem tistim, ki te še ne poznajo. Mazili me s svojim Svetim Duhom, da bom goreč pričevalec tvoje neizmerne ljubezni.
SEDMA POSTAJA: JEZUS DRUGIČ PADE POD KRIŽEM
Svetopisemski odlomek:
Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. (1Pt 1, 3-5)
Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)
Srečanje z Veroniko ni trajalo dolgo. Treba je bilo iti naprej, na goro Golgoto. Tudi pomoč kmeta Simona kmalu ni bila več dovolj. Teža križa je ponovno premagala izmučeno Jezusovo telo. Sledil je nov Jezusov padec sredi glasne množice, ki ga je spremljala. Sprevod se je spet ustavil. Rimski vojaki so opazili, da je jetnik spet padel. Grozila je nevarnost, da bo tam kar obležal. A pomoči za Jezusa ni bilo. Čuvarji niso pustili niti tega, da bi Jezusu kdo ponudil vodo, kljub hudi žeji. Če je kdo vendarle ponudil kakšno posodico z vodo, so jo raje brcnili stran. Nihče si ni upal preveč približali rabljem, saj bi podobna kazen kot Jezusa lahko doletela še koga izmed množice. Srečni so bili že, da so jih le nagnali z grozečimi sulicami in biči v rokah.
Drugi Jezusov padec je bil padec človeštva v upanju. Kot pravi Katekizem katoliške Cerkve,je upanje »božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (KKC 1817). Upanje je korak naprej v veri, hkrati pa daje naši veri vsebino. Abraham je »upal proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). V Svetem pismu lahko preberemo številne Božje obljube. Verujem, da Bog daje te obljube prav meni? Ali pa se mi vse skupaj zdi nerealno, kot nekakšna pravljica?
Mnogi ljudje dandanes nimajo upanja. Življenje jim je zato v strahotno breme. Kajti ko ni kaj upati, je tudi življenje brez smisla. In mnogi ga končajo na najbolj nesrečen način – s samomorom. Nihče jim ni prinesel luči upanja. Niti jaz ne. Ali s svojo življenjsko držo izražam zaupanje v Božje obljube in Božjo zvestobo ali pa je moja vera zgolj stvar neke navade in folklore?
Jezus, utrdi moje upanje, reši me obupa. Tolikokrat obupujem in se sploh ne obračam nate, čeprav je edino pri Tebi rešitev. Izročam ti vse svoje stiske, ker vem, da me boš ti rešil in osvobodil. S svojim drugim padcem na križevem potu si nase vzel padec človeštva v upanju, vključno z mano. Odpusti mi, Jezus, ker sem se na ta način odpovedal milostim, ki si mi jih želel dati, pa zanje nisem bil odprt. Sedaj se želim v Tvojem imenu in s Tvojo pomočjo odpreti za vse tvoje obljube, kajti ti si zvesti Bog. Poživi moje upanje, utrdi mojo zvestobo.
OSMA POSTAJA: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE
Svetopisemski odlomek:
Neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (Lk 11, 27-28)
»Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 23, 27-31)
Kljub neverjetni in nerazumni okrutnosti rabljev ter nahujskane množice, ki je Jezusa gnala na kraj usmrtitve, se je v množici vendarle našlo nekaj ljudi, ki so upali tudi javno pokazati sočustvovanje z Jezusom in njegovo usodo. To je veljalo zlasti za jeruzalemske žene, ki so objokavale Jezusovo smrtno obsodbo in skorajšnjo smrt. Jezus ne odklanja njihovega sočutja, toda kljub svojemu docela bednemu položaju dobro ve, da solze, ki jih pretakajo zaradi njegove usode, ne bodo nič v primerjavi s tem, kar se bo zgodilo kasneje, ker Jeruzalem ni spoznal časa svojega obiskanja. Besede, ki jih Jezus izreče ženam, ne delujejo nič kaj spodbudno. V njih je mogoče prepoznati napoved težkih časov za ljudstvo, ki je zavrglo Odrešenika. In prav tu se pokaže resnična razsežnost greha – greh s svojimi posledicami ne prinese prekletstva samo grešnikom, pač pa ljudstvu kot celoti. Tudi povsem nedolžni ljudje postanejo žrtve hudega trpljenja. Poglejmo samo, koliko družin trpi zaradi grešnega življenja svojih že umrlih prednikov!
Ljudje smo na splošno vajeni objokavati svojo bridko usodo. Toda ali s tem lahko kaj pridobimo? Ko nam ne gre po načrtih, ko se nam sanje sesujejo v prah – takrat se dostikrat prepustimo godrnjanju, jezi, žalosti, obupu. Da, težko je v takih trenutkih slaviti Boga in se mu zahvaljevati za vse. Toda ni pa nemogoče. V takem položaju mora človek premagati sam sebe in svojo človeško naravo. Kajti Bog je tisti, ki naša prekletstva lahko spremeni v blagoslov. Če mu dopustimo, seveda. In prav to je bistvo spreobrnenja – da v najbolj neugodnih razmerah »upamo proti upanju« in kličemo Boga na pomoč. Nič hujšega ni od tega, da se človek zapre pred Bogom in v svoji nesreči ostane povsem sam.
Jezus, sedaj ti želim izročiti vse svoje prednike, posebej tiste pokojne, ki niso umrli v tvoji milosti. Usmili se jih in jih reši po svojem trpljenju, smrti in vstajenju, mene in mojo družino pa osvobodi vpliva zla in prekletstva. Jezus, pomagaj mi, da v urah preiskušenj ne bom zgolj godrnjal in ostal žalosten, pač pa se obračal k tebi, ki lahko vsako prekletstvo spremeniš v blagoslov. Varuj me, da te nikdar ne bom zavrgel, pač pa te sprejel kot svojega edinega Odrešenika in Gospoda. Kajti če si ti na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Hvala ti, Jezus, za dar mojega spreobrnenja.
DEVETA POSTAJA: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM
Svetopisemski odlomek:
Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen,
da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«
Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. (Jn 13, 1-15)
| Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,
ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. (1Kor 13, 1-13) |
Jezus, njegovi rablji in vsa množica so se že približevali kraju, kjer naj bi bil križan. Jezusovo izmučeno in ranjeno telo drhti, posledice udarcev bičev – tudi takšnih, ki imajo koščice in povzročajo globoke rane – so strahotne. Tudi pomoč Simona iz Cirene ni več dovolj: Jezus še tretjič omahne pod težo križa na tla. Zdelo se je, da tokrat ne bo mogel več vstati. Ne pomaga niti posurovelo zaganjanje rabljev, ki skušajo jetnika na grob način prisiliti, naj vstane. Nazadnje Jezus vendarle zbere še poslednje atome moči in vstane. Samo nekaj korakov je bilo še potrebnih do kraja, kjer bo dokončno izpolnil Očetovo voljo.
Tretji Jezusov padec simbolizira največji padec človeštva – to je pomanjkanje ljubezni. A to ne ljubezni, kot jo prikazuje svet, namreč erotične ljubezni, pač pa ljubezni, kot jo razodeva Bog, kajti on sam je ljubezen. Kjer pa stopi na prvo mesto napuh, ni več prostora za ljubezen. Ker preprosto postane odveč. Ponižnost je kot nekakšen podstavek, na katerega je postavljena ljubezen. Brez ponižnosti tudi ljubezni ni.
Ljudje se preprosto ne zavedamo, kakšne rane lahko povzroči pomanjkanje ljubezni. Pomislimo samo na otroka – že dejstvo, da morda ni bil spočet v ljubezni, ga globoko rani. Koliko je danes ljudi, ki nezavedno prosjačijo za ljubezen, ker jo sami niso imeli, ker so bili oropani srečnega otroštva. In takšni hitro postanejo žrtve začaranega kroga. Zaradi svojega obnašanja so nerazumljeni, okolica jih odbija. In odrekanje ljubezni se spet ponovi. In spet nova bolečina. Jezus to bridkost pomanjkanja ljubezni globoko čuti v sebi. Nadenj se je zgrnila zavrženost, prezir, gnus. Jezus je padel pod križem pod težo popolne zavrženosti, ki jo bo še bolj začutil na križu, ko se bo srečal z najstrašnejšo bolečino – molkom tistega, ki ga je tako ljubeče nazival »Abba, Oče«. Je mogoče, da je Oče v najstrašnejših trenutkih za Sina umolknil in ne odgovarja? Je mogoče, da je svojega lastnega Sina zavrgel? »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« A prav preko te zapuščenosti in zavrženosti nas Jezus ozdravlja naše zavrženosti, ki v nas povzroča nezavedno prosjačenje za ljubeznijo tam, kjer je ne moremo dobiti. Samo Gospod lahko ozdravi pomanjkanje ljubezni. Zlobi se lahko uprem, ne pa tudi ljubezni.
Jezus, hvala ti, ker me ozdravljaš in osvobajaš zavrženosti. Hvala, ker zapolnjuješ pomanjkanje ljubezni. Vstopi, Jezus, v mojo preteklost, v moje otroštvo. Ti veš za trenutke, ko nisem bil ljubljen, ko sem iskal varno zavetje, pa ga nisem našel. Ti poznaš moje skrite strahove, bolečine. Daj mi, da občutim Tvojo ljubezen, da jo bom lahko razdajal tudi drugim. Pomagaj mi, da te bom ljubil z vso močjo in vsem mišljenjem, ter da bom ljubezen izkazoval svojemu bližnjemu. Morda sem tudi sam povzročil pomanjkanje ljubezni. Gospod, ti vstopi v te trenutke, ko sem grešil, morda celo koga prizadel in zavrgel. Odpusti mi, Gospod. Jaz sem tolikokrat padel, ko je bilo treba ljubiti, a ti si s svojim tretjim padcem pod križem zadostil za vse moje padce. Gospod, rad bi ljubil kakor Ti. Ozdravi mojo ljubezen.
DESETA POSTAJA: JEZUSA SLEČEJO IN MU DAJO PITI VINO, POMEŠANO Z ŽOLČEM
Svetopisemski odlomek:
Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali. (Mt 27, 33-35)
Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. 24 Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ‘Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.’ In vojaki so to storili. (Jn 19, 23-24)
»A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« (Mt 26, 29)
Množični sprevod s tremi obsojenci je prišel na kraj, kjer naj bi izvršili strahotno in tudi sramotno kazen. In še preden so rablji Jezusa položili na križ in ga nanj pribili, so mu pobrali še zadnjo obleko, ki se mu je lepila na rane, ki jih je prejel pri bičanju. Sinu človekovemu so zadali novo rano – slečenega so izpostavili primitivnemu posmehu množice. Da, sramota, ko se znajdeš povsem gol v tako bednih okoliščinah, boli še huje kot telesne rane. Najhuje pa je to, da ničesar več ne moreš storiti. Ne moreš se zaščititi, ko vse naokoli pasejo zijala in prebodeno gledajo vate z neprikrito škodeželjnostjo in se ti posmehujejo. Si lahko zamišljamo bolj beden položaj? Vino, pomešano z žolčem, je bila zgolj drobna »pozornost«, ki so jo obsojencu namenili iz pomilovanja – da bi ga nekoliko omamili in tako zmanjšali bolečino. Toda Jezus je pripravljen izpiti kelih trpljenja do konca. Sedaj, ko se preliva njegova kri za zveličanje sveta, ni več čas, da bi užival sad vinske trte. Kajti Jezus sam je postal kot grozdje, ki ga peljejo v stiskalnico, kot je v svojih molitvah zapisala sv. Brigita Švedska. Tudi zato, da bi zaščitil naše dostojanstvo, nam odvzel sramoto. In ozdravil rane, ki smo jih doživeli zaradi izgube časti, ker smo bili proti svoji volji pred očmi drugih razgaljeni, osramočeni, popljuvani. Ali pa takrat, ko smo bili oropani in so si mojo lastnino razdeljevali drugi.
Jezus, ko se bom znašel osramočen in razgaljen pred drugimi, me zaščiti in osvobodi. Varuj me, da nikdar nikomur ne bom jemal časti. In ko bom opominjal, naj s tvojo močjo to storim v ljubezni in resnici. Gospod, očisti moje srce, reši me nečistih nagnjen, da se ne bom naslajal nad nagoto drugih. Vstopi v moje srce in ozdravi vse tiste rane, ki sem jih dobil, ko so mi vzeli čast in prizadeli moje dostojanstvo. Naj jim v tvojem imenu in s tvojo pomočjo, Jezus, popolnoma odpustim. Jezus, vse te trenutke ti želim povsem izročiti, saj edino ti lahko rešiš, kar je izgubljeno. Hvala ti, ker si daroval svoje dostojanstvo, da si lahko rešil moje.
ENAJSTA JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ
Svetopisemski odlomek:
Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, po latinsko in po grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj,‹ ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.« (Jn 19, 16b-22)
Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: »Ta je Jezus, judovski kralj.« Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desnici in eden na levici. Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana. (Mt 27, 37-44)
Ko so Jezusu odvzeli oblačila, je sledil najstrašnejši del kazni – pribijanje na križ. Les križa, ki je bil prej težko breme za nosit, je postal neločljiv del Jezusovega telesa. Ostri žeblji so prerezali Jezusove roke in noge. Od hude bolečine se je telo nagonsko skrčilo in potrebna je bila pomoč več rimskih vojakov, da so že tako zmaličenemu obsojenci nazadnje prebodli še roke in noge. In ko so križ dvignili, je teža telesa, ki je viselo s križa, še dodatno povečala že tako hudo trpljenje. Kot da ni bilo dovolj, je hudič znova stopil pod križ v podobi tempeljske duhovščine, ki je, kot da bi vedela, kakšne skušnjave je doživljal Jezus v puščavi, izrekala besede posmeha in norčavega pomilovanja: »Če si res Božji Sin, stopi s križa, pa ti bomo verjeli.« Da, norčevanje iz njegovega mesijanstva in Božjega sinovstva je bilo kot sol na rano. Sovraštvo, ki so ga veliki duhovniki ter pismouki gojili do Jezusa, je bilo tolikšno, da so celo protestirali pri Pilatu, da je izdelal napačen napis. Češ, da je Jezus sam zase trdil, da je judovski kralj.
A Jezus na križu ne protestira, temveč moli. Moli za svoje preganjalce, ki se sploh ne zavedajo, kaj počnejo. Prošnja je namenjena očetu, ki se zdi, da je nekje daleč, da ga Sinovo trpljenje ne gane. Krik »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« iz Knjige psalmov je krik zavrženega in zapuščenega človeka. A niti tedaj mu tisti, ki so ga spravili na križ, niso prizanesli, pač pa se norčevali, da ga morda pride Elija rešit. In nato še poslednjo satanovo izzivanje. Če ga je v puščavi skušal, češ naj kamni postanejo kruh, je tokrat skušnjava še strašnejša: »Če si Božji Sin, stopi s križa, pa ti bomo verjeli.« Hujše laži si satan ne bi mogel spomniti. Toda Jezus je v priliki o bogatinu in ubogem Lazarju povedal: če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli niti, če kdo vstane od mrtvih.
Jezus, ko se bom soočil z lastno zapuščenostjo in zavrženostjo od ljudi, mi razodeni svojo ljubezen. Sam si pretrpel neskončno zavrženost, da bi me ozdravil zavrženosti in pomanjkanja ljubezni. Vstopi v vse tiste trenutke mojega življenja, ko sem doživljal pomanjkanje ljubezni, ko so me prizadeli, me zaničevali, sramotili. Hvala ti, Gospod, ker zaradi svoje zavrženosti ozdravljaš mojo zavrženost. Pomagaj mi, da odpustim tem, ki so me zavrgli, tako kot si ti odpustil tistim, ki so te pribili na križ. S svojo prelito krvjo me očisti vseh zamer in zagrenjenosti.
DVANAJSTA POSTAJA: JEZUS NA KRIŽU UMRE
Svetopisemski odlomek:
Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. (Lk 23, 44-49)
Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. (Mt 27, 51a-53)
Po triurnem smrtnem boju ter zasmehovanju s strani mimoidočih je napočil najstašnejši trenutek – Jezus, v katerega so mnogi upali, da bo rešil izvoljeno ljudstvo, je dokončal svoj smrtni boj. Svoj kelih trpljenja je izpil do konca. Sanje, da bo v slavi in z veliko močjo povzdignil izraelsko ljudstvo, pregnal Rimljane in morda prevzel vodenje upornikov, ki so se bojevali proti rimskim okupatorjem, so bile pokopane. Zato pa so bili toliko bolj zadovoljni veliki duhovniki ter pismouki, ki so se končno znebili tistega, ki jim ni dal miru. Ko je Jezus izročil duha, sta zemlja in nebo zajokala. Jezus sam je moral nase vzeti popolno zapuščenost ter zavrženost od Očeta, da je slednji sam porušil zid med seboj in človeštvom, ko se je zagrinjalo v templju pretrgalo. A tedaj ni nihče mislil na to, da se bo žalovanje že kmalu spremenilo v veselje, da bo svetloba pregnala temo.
Mnogokrat se soočamo s smrtjo, z nenadnim odhodom ljudi, ki jih imamo radi. Njihov odhod v večnost v nas pusti praznino, nas rani. Še posebej, če umre otrok ali zelo mlad človek. A nismo sami – z nami je Jezus, ki je na križ vzel vse naše rane, od začetka do konca človeštva. Jezusu naša bolečina ni tuja, tudi tedaj, ko doživljamo bolečine ob izgubi ljubljene osebe.
Jezus, osvobodi me strahu pred smrtjo. Izročam ti vse rane, ki so nastale zaradi smrti ljubljene osebe. Samo ti jih lahko ozdraviš. Morda se še vedno ne morem povsem posloviti od umrlih svojcev, staršev, bratov, sester, prijateljev. V tvojem imenu, Jezus, v moči Tvoje predragocene krvi, jih izročam tebi. Ti pa me napolni z Duhom tolažbe in veselja. Ti sam najbolje veš, kaj je to trpljenje in kaj je to smrt. Hvala ti, Jezus, ker čutiš z menoj. Hvala, ker me nikoli ne zapustiš, temveč ostajaš z mano vse do konca.
TRINAJSTA POSTAJA: JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE
Svetopisemski odlomek:
Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. (Mt 27, 57-58)
Ker je bil dan pripravljanja in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. (Jn 19, 31-34)
Veliki duhovniki in pismouki so si lahko oddahnili. Njihov največji sovražnik je bil mrtev. Preostalo jim je le še to, da bi rimski rablji strli kosti Nazarečanu, njegovo truplo strgali s križa in ga sežgali v Gehenski dolini, s čimer bi Jezusu odvzeli še poslednje znamenje dostojanstva – pravico do groba. Gehenska oz. Hinomova dolina je bila v tistem času odlagališče in sežigalnica jeruzalemskih odpadkov, vanjo so metali trupla živali, da bi zgorela v ognju, ki so mu dodajali žveplo. Vanjo pa so metali tudi trupla usmrčenih kriminalcev, ki si po mnenju ljudi niso zaslužili spodobnega pokopa v grobu. Omenjena dolina je postala nekakšna prispodoba za pekel, kraj večnega ognja in žvepla. Kdor je bil vržen v to dolino, je bil dejansko izbrisan ne samo iz obstoja, ampak tudi iz spomina.
A Božji načrt je bil drugačen. Medtem ko so rimski vojaki strli kosti obema razbojnikoma, da sta pri priči umrla, so ugotovili, da je bil Jezus že mrtev, »za vsak primer« pa mu je rimski vojak – po izročilu naj bi se imenoval Longin – s sulico prebodel stran. Nato je Jožef iz Arimateje, sicer član velikega zbora, ki je simpatiziral z Jezusom, šel do Pilata in poskrbel, da so Jezusovo telo na dostojanstven način sneli s križa in ga še zadnjič položili v naročje materi Mariji. Izpolnila se je prerokba, ki jo je v templju izrekel Simeon – njeno dušo je presunil meč. Tedaj ga je darovala v templju, tokrat ga je darovala za odrešitev sveta. Njen Sin je znova v njenem naročju, vendar ni več znamenj življenja na njem. Njegovo telo je iznakaženo, prebičano, roke in noge prebodene, prebodena je tudi njegova stran in tudi njegovo srce.
Jezus, usmili se vseh tistih, ki so morali nedolžni umreti in so jim morda celo odrekli pravico do groba. Usmili se njihovih žalujočih svojcev in se dotakni njihovih ran. Ti jim prinesi duha odpuščanja in sprave, miru in ljubezni. Usmili se tudi rabljev, ki niti sami niso vedeli, kakšno zlo so povzročali s svojim mučenjem žrtev. Gospod, še posebej pa ti priporočam vse žalujoče starše, ki so ostali brez otrok. Dotakni se src vseh, ki jim je bilo odvzeto še poslednje znamenje dostojanstva. Naj spoznajo, da njihovo trpljenje ni bilo zaman in brez pomena, saj ga edino ti lahko spremeniš v blagoslov. Hvala ti, Gospod.
ŠTIRINAJSTA POSTAJA: JEZUSA POLOŽIJO V GROB
Svetopisemski odlomek:
Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna in položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom obujen.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ›Obujen je bil od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!« In oni so šli s stražo in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili. (Mt 27, 59-66)
Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej z Jožefom Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja. (Jn 19, 39-41)
Zadnje dejanje križevega pota. V očeh velike večine članov velikega zbora stori Jožef iz Arimateje škandalozno in neodpustljivo dejanje: namesto da bi truplo obsojenega kriminalca zgorelo v Gehenski dolini, ga v skladu z judovskimi običaji pokoplje v grobu, ki ga je imel sicer pripravljenega zase. Grob se je nahajal na Jožefovem vrtu, Jezusovo telo pa so z dišavami in povoji položili vanj. Dostojanstven pokop je tako vznemiril tempeljsko duhovščino, da je zahtevala, naj grob zapečatijo in zastražijo. Kako velika tema je bila v njihovih srcih! Jezusa so se bali še po tistem, ko so ga že usmrtili. Vznemirjalo jih je – vstajenje od mrtvih. V srcih, kjer vladata tema in sovraštvo, ni prostora za mir. Tudi ko bo sovražnik uničen, v njih ostajajo nemir, strah, mržnja.
Jezus, darujem ti svoje srce, ti ga spremeni. Upodobi ga po svojem presvetem in prebodenem srcu. Darujem ti ves svoj nemir, žalost, strah. Naj vse to ostane v grobu, kamor si bil pokopan. Mene pa vzemi iz groba. Jezus, ti me napolni z duhom miru. Prenovi me, Gospod. Ozdravi me in me osvobodi, saj si vse moje grehe in težave vzel na križ. Hvala ti, Jezus!
PETNAJSTA POSTAJA: JEZUS VSTANE OD MRTVIH
Svetopisemski odlomek:
Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljen od grobain stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. 4 Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. (Lk 24, 1-12)
Ni ravno v navadi, da bi štirinajstim postajam križevega pota dodali še petnajsto postajo o vstajenju. A zdi se prav, da se Jezusova pot ne konča v grobu, pač pa se šele začne. Dan po judovski veliki noči, ko je med Jezusovimi prijatelji vladal popoln brezup, žalost in pretresenost, se je zgodilo nekaj, kar je sprožilo velik preobrat. Kamen od groba je odvaljen, stražarjev nikjer, grob pa – prazen. Najprej novico o vstajenju oznanijo angeli v grobu, nato pa Jezus sam, ki se prikaže Petru, Mariji Magdalenu, dvema učencema na poti v Emavs ter nazadnje vsem apostolom. Gospod ni mrtev, Gospod živi! Smrt je premagana, greh in trpljenje nimata več zadnje besede v našem življenju.
Jezus, hvala ti, ker si šel na križ. Zame, za vse človeštvo, tudi za tiste, ki te ne sprejemajo. Zavedam se, da se sam ne morem odrešiti. Potrebujem te, Jezus. Danes, v tem trenutku znova obnavljam svojo zavezo s Teboj, da te sprejmem za svojega edinega Odrešenika in Gospoda. Hvala ti, Jezus, ker si z menoj vse dni in me nikoli ne zapustiš. Hvala ti, ker sem ozdravljen po Tvojih ranah in zaradi Tvoje predragocene krvi, ki si jo prelil zame. Z njo me umij in me zaščiti pred zlom. Pomagaj mi, da bom lahko vedno in povsod oznanjal resnico, da si ti edini in živi Bog. Slava ti!
G. B.