Papež Janez Pavel II. je leta 2002 s svojim apostolskim pismom »Rožni venec Device Marije« in z letom rožnega venca (2002-2003) na novo spodbudil vse kristjane tretjega tisočletja, da smo znova odkrivali to preprosto, a zelo globoko molitev. Z njo se podajamo v Marijino šolo molitve, ki nas uvaja v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvo globine njegove ljubezni. Prav v premišljevanju skrivnosti rožnega venca moremo zajemati obilje Božje milosti. Te sprejemamo tako rekoč iz rok Odrešenikove Matere, ki nas vodi k Sinu in po njem k Očetu (1).
Rožni venec je izrazito premišljevalno-kontemplativna molitev. Povabljeni smo, da vstopimo v šolo Marijinega spominjanja, premišljevanja. Marija je vse »ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19; prim. 2,51). Spomini na Jezusa in na njegove besede so jo spremljali v vseh okoliščinah njenega življenja, ko je v svojih mislih podoživljala razne trenutke njegovega življenja. Ti spomini so na neki način sestavljali njen »rožni venec«. Sedaj pa kot poveličana Mati Cerkve nenehno predlaga svojim otrokom, da bi premišljevali »skrivnosti« njenega Sina in iz njih prejemali vso njihovo odrešilno moč. Marijino premišljevanje je torej v prvi vrsti spominjanje v svetopisemskem pomenu. V njem se namreč ponovno ponavzočujejo dela, ki jih je Bog uresničil v zgodovini odrešenja. Ko se torej v veri in ljubezni »spominjamo« raznih dogodkov iz Jezusovega življenja, se odpiramo milosti, ki nam jo je Kristus pridobil v skrivnosti svojega življenja, svoje smrti in svojega vstajenja. Ob tem se tudi upodabljamo po Kristusu. Celotno svoje ravnanje bolj in bolj uravnavamo po Kristusovi »logiki«: »Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5). V nas vedno bolj živi sam Jezus Kristus (Gal 2,20).