geslo: vse v večjo božjo slavo in čast (sv. Ignacij)
namen: da bi imeli osebni odnos z Bogom
geslo 6. dne: razlikovanje ter dinamika Svetega Duha in sovražnika človeške narave
uvodna beseda:
Leto sv. Ignacija – lik osebe – njegova karizma – duhovnost – Duhovne vaje – naj nam poskušajo odgovoriti tudi na izzive sedanjega časa, osebne in občestvene, svetne in pastoralne. Ignacij nam v svoji duhovni izkušnji, ki jo strne v Avtobiografijo ter sintetizira, s posebno božjo pedagogiko v Duhovne vaje popelje v zelo zanimiv in ustvarjalen način duhovnosti, ki ne temelji npr. na pridiganju temveč na osebnem premišljevanju, v tišini, na samem ob božjih spisih. To je nek način, ki na zunaj ni prav nič privlačen. Tudi kosila in vsi drugi obroki in dejavnosti na duhovni vajah potekajo v tišini, zbranosti in molku. Človek rad pobegne, tudi pri obrobnih stvareh pobožnih dogodkov v zunanjost, in ta beg ni nič drugega kot beg pred Bogom in pred seboj. Vstopiti v duhovne vaje sv. Ignacija – kjer ni nagovorov – kjer vse poteka v molku in zbranosti – kjer smo dobesedno sami pred Bogom – je pred Njim zaslužno dejanje (DV 19). Duhovne vaje sv. Ignacija nam želijo, za čas samih duhovnih vaj dati ključno povabilo: da bi se tudi doma, dan za dnem zatekali v molitev na samo ob premišljevanju – Sveto pismo, Katekizem, življenje svetnikov, Hojo za Kristusom – in drugih večnih spisov. Duhovne vaje sv. Ignacija nas popeljejo tudi v način, ki morda koga odbija, a je modrost duhovnega napredka in številnih milosti in notranje trdnosti. V duhovnih vajah nas Sveti Duh po izkušenem spremljevalcu popelje v ponovitve molitev. To pomeni, da bomo nek odlomek, v osrednjem delu duhovnih vaj, tudi po dvakrat ponovili, posebno besede, ki so nas posebno nagovorile, ali prebudile kakšen drug, morda na prvi pogled neprijeten vzgib. Sv. Ignacij nas v Duhovni vajah povabi še k eni posebnosti njegove duhovne šole. Povabi nas, da bi vstopili v posamezne dogodke z vsemi petimi čutili. Želi, da spremljamo Jezusa skozi njegovo življenje, po Svetopisemskih odlomkih, s pomočjo vseh petih čutil: vida, sluha, okusa, vonja in tipa, torej z vsemi prevodniki zunanjega sveta v našo notranjost. Ignacij nas povabi, skozi duhovne vaje, da bi bili preprosto navzoči pri posameznih evangeljskih dogodkih iz Jezusovega življenja. Da bi bili preprosto tam in z Njim, kot so bili z njim učenci, Marija, Judje, farizeji, veliki duhovniki … . Tudi ta način se morda sliši nenavaden, a je dar naše odprtosti in Svetega Duha, kajti v molitvi je najlažje dati na razpolago le našo miselno funkcijo. A Sveta Trojica, po Ignaciju želi, da bi nas Jezus kot prve učence in kristjane nagovoril, ne le preko misli temveč tudi preko vseh drugih čutil, preko katerih se v naše srce pretakajo informacije in zaznave. Ignacij je v tem inovativen, morda je bil takšen način pred tem domač tudi nekaterim menihom in redkim redovnikom, Ignacij pa ga, po Duhovnih vaj splošno vpelje in ponudi vernikom. Zadnji pristop k duhovnim vajam, ki nas nagovori – so še drugi – in je Ignacijeva novost, je pristop k molitvi. Ignacij nas povabi, da po opravljeni molitvi naredimo refleksijo. Preprosto v kratkem času pregledamo, kaj se je dogajalo v molitvi, kako je potekala molitev, kaj smo mi delali in kaj je delal Gospod; ter si to zapišemo, kajti Sveti Duh nas bo skozi celotne duhovne vaje vodil – tudi doma si lahko pišemo duhovni dnevnik – po neki rdeči nit in imeli bomo zelo olajšano delo, če sproti popišemo utrinke srca, po samih molitvah. Za zaključek: karizma in duhovnost sv. Frančiška je za vso Cerkev; enako tudi karizma sv. Dominika; prav tako poslanstvo sv. Faustine; enako velja za vse druge svetnike, in ne le za določen krog ljudi, ki so se z dotičnim svetnikom bolj duhovno povezani; tako je tudi pri sv. Ignaciju, je dar Boga Cerkvi, in prav je, da se obogatimo z njegovimi spoznanji in pristopi, ki so spodbuda Svete Trojice posameznikom in Cerkvi, za večjo rodovitnost in trdnost v Gospodu, na osebni in občestveni ravni. … Vsi svetniki … prosite za nas! Vse verne duše v vicah … prosite za nas!
uvodna molitev:
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device … .
iz dnevne Božje besede:
»Bratje, Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo, marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi. On, ki preiskuje srca, pa vé, kaj je namen Duha, ker po Božji volji prosi za svete. … .« (Rim 8,26-30)
»Ko je bil Jezus na poti v Jeruzalem, je hodil po mestih in vaseh in učil. Rekel pa mu je nekdo: »Gospod, ali je malo teh, ki se zveličajo?« On jim je rekel: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata; povem vam, mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli. … .« (Lk 13,22-30)
iz litanij vseh svetnikov:
Sveti Janez in Pavel … prosita za nas!
Sveti Jurij …
Sveti Vid …
Sveti Tomaž in drugi angleški mučenci …
Sveti Pavel in drugi japonski mučenci …
Sveti Izak in drugi kanadski mučenci …
Sveti Peter Šanel …
Sveti Karel in drugi ugandski mučenci …
Sveta Perpetua in Felicita … prosita za nas!
Pričevanje:
Opravil sem študije, postal sem diplomirani … in želel sem si ob tej priložnosti stopiti tudi v duhovne vaje. Delnega zaključka študija sem bil zelo vesel in ta uspeh sem želel nadgraditi tudi z dobro opravljenimi duhovnimi vajami. Želel sem si predvsem dobro in lepo doživetih duhovnih vaj. A v teh duhovnih vajah molitev, ni in ni stekla – čeprav sem bil takšnih DV že vajen -. Velike napore sem moral vložiti, da sem opravil molitve, zelo sem se moral truditi, da sem vztrajal, ter se vedno znova vračal k besedilom, ob katerih sem molil. Na pogovoru z duhovnim spremljevalcem praktično nisem imel kaj povedati, in bilo mi je zelo težko, ker so bila velika pričakovanja od teh duhovnih vaj, potem pa nobene posebne tolažbe, ne spodbude, ne doživetja. Mislil sem si, skozi duhovne vaje se mi bo že odprlo, a tudi to se ni zgodilo. Duhovni spremljevalec mi je celo priporočil naj malce zamenjam način molitve in se bolj potrdim, a tudi ’to ni pomagalo’. Tudi v zaključni refleksiji nisem imel kaj posebnega povedati. …. A čas je potekel, vrnil sem se domov, nazaj v življenje, in vedno bolj je v meni raslo spoznanje, da toliko vere, upanja in ljubezni še nisem pridobil v enih duhovnih vajah, kjer sem se moral zelo truditi v vztrajanju, od ene do druge molitve, od enega do drugega dne. … Bogu in Mariji čast in zahvala!
osrednja molitev:
… ki je trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal, šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. … .
duhovna spodbuda:
V družini se bomo prizadevali za skupno molitev sv. rožnega venca.
pričevanje iz življenja sv. Ignacija:
Toda ni se menil za to in se tudi ni ustavil, da bi to razliko pretehtal, dokler se mu niso nekoč oči polagoma odprle in se mu je začela razlika zdeti čudna. Začel je o njej razglabljati, in ker je izkustveno doživel, da so ga ene misli puščale žalostnega, druge pa veselega, je polagoma prišel do tega, da je spoznal razliko duhov, ki sta nanj delovala, namreč hudičevega in božjega. To je bilo prvo razglabljanje, ki ga je imel o božjih stvareh, in ko je kasneje delal duhovne vaje, je od tod začel dobivati luč za nauk o razlikovanju duhov. … Ta nauk mu je podelil nemalo luči in začel je resneje razmišljati o svojem preteklem življenju … . (Avtobiografija, 8 – 9)
Kratka kateheza o ključnih besedah iz Duhovnih vaj sv. Ignacija:
Ignacij spozna, da ga nekatere stvari puščajo prazne, druge pa mu vlivajo veliko veselja in življenja. Rodi se ključna karizma sv. Ignacija, razlikovanje duhov. V prvem tednu se praktično vsa pravila vežejo na to doživetje. Sv. Ignacij nam v Duhovih vajah zapiše, kakšna občutja pusti v nas Sveti Duh in kakšna greh oz. sovražnik človeške narave. Ignacij naniza sledi Svetega Duha v naših srcih po sledečih sadovih: pogum in moč, solze, tolažbo, spodbude in mir, žalost nad grehi, povečanje upanja, vere in ljubezni, notranje veselje, kar nas umirja in daje počitek v Gospodu, ter nam grize glas vesti z razumom. Kaj pa pušča v naši duši sovražnik človeške narave: padanje iz smrtnega greha v smrtni greh; predočevanje navideznih naslad, zadržuje nas v zablodah in grehih, grize in žalosti nas ter vznemirja dušo z lažnimi razlogi, otemnelost, zmedenost in težnje k nizkim in zemeljskimi stvarmi, vznemirjenost zaradi motenj in skušnjav, ko nagiba dušo k nezaupanju, ko ni upanja in ljubezni in se duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od Gospoda. V tem prvem tednu Ignacij pokaže na te znake Svetega Duha in sovražnika človeške narave. A nič manj ni pomembna dinamika, ki jo eden in drug izvajata, tudi po tem ju lahko prepoznamo. Sovražnik človeške narave vztraja pri mučnem nadlegovanju, bega nas ter se vede kakor ženka, slab je pred močnim, močan pa pred popustljivim (DV 325). Obnaša se kot lažnivi ljubimec, ki želi ostati skrit in noče, da bi ga spoznali (DV 326). Obnaša se kot poveljnik, da lahko zavzame in oropa, kar želi. Opazuje moč in položaj trdnjave (naše duše), da jo naskoči iz šibkejše strani (DV 327). Kaj pa dinamika Svetega Duha? Predvsem nas poučuje, kako naj ravnamo, ko nas napada sovražnik človeške narave. Svetuje nam: v času potrtosti nikoli ničesar ne spreminjajte; obvezno brez spreminjanja sklepov ter se z vso močjo obrniti zoper potrtost samo, tako da npr. bolj vztrajno molimo, pomisliti je potrebno kako nas je Gospod prepustil naravnim močem, da se bomo znali upirati beganju in sovražnikovim skušnjavam. Sveti Duh nam tudi razkriva zakaj smo padli v potrtost. Razlogi: 1.) mlačnost 2.) Gospod nas preizkuša koliko zmoremo brez njegovih obilnih tolažb in velikih milosti 3.) daje nam čutiti, da ni v naših močeh in sposobnosti življenje v posvečujoči milosti. (prim. DV 313-327) … sv. Ignacij prosi za nas!
zaključna molitev:
… Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; vstajenje mesa in večno življenje. Amen.
Gospod Sveti Duh, prosim te … (dodamo še osebne in občestvene namene)
T. S.