Iz apostolskega pisma “Rožni venec Device Marije” (sv. Janez Pavel II., 2002), člen 40:
“Problemi, ki jih oder sveta kaže ob začetku novega tisočletja nas utrjujejo v misli, da obstaja upanje na manj temno prihodnost edinole v posegu od zgoraj, ki more usmeriti srca teh, ki živijo v konfliktnih situacijah in vseh tistih, ki imajo nalogo vodenja usode narodov,”
Po svoji naravi je rožni venec naravnan na mir. To sledi iz dejstva, da ta molitev sestoji iz premišljevanja Kristusa, kneza miru, ki »je naš mir« (Ef 2,14). Kdor ponotranji Kristusovo skrivnost – in ravno k temu je namenjen rožni venec –, osvoji skrivnost miru in jo napravi za osnutek svojega življenja. Dalje, v moči svoje meditativne narave rožni venec z mirnim sosledjem zdravamarij miroljubno vpliva na molivca. Razpoloži ga za globoko sprejemanje in doživljanje svojega bitja in ga pripravlja, da v svojem okolju razdaja resnični mir, ki je poseben dar Vstalega (prim. Jn 14,17; 20,21).
Rožni venec je molitev za mir tudi na temelju sadov ljubezni, ki jih prinaša. Če ga dobro molimo kot samostojno meditacijo, tedaj rožni venec, ko pospešuje srečanje s Kristusom v njegovih skrivnostih, kaže na Kristusovo obličje v bratih, zlasti v tistih, ki morajo veliko trpeti. Kako bi mogli pri premišljevanju veselih skrivnosti gledati v Betlehemu rojeno Dete, ne da bi nas pri tem napolnjevala želja sprejeti življenje, ga braniti in pospeševati, kakor tudi sprejeti trpljenje otrok v mnogih delih sveta? Kako bi mogli hoditi za Kristusom, Razodevalcem v svetlih skrivnostih, ne da bi sklenili, da bomo v vsakdanjem življenju izpričevali blagre? In kako bi mogli premišljevati s križem obloženega in križanega Kristusa, ne da bi nas to spodbudilo, naj bomo tudi sami Simon iz Cirene za brata, ki je izčrpan v bolnišnici ali ga premaguje brezupnost? Kako bi mogli končno zreti veličastvo vstalega Kristusa in za kraljico kronano Marijo, ne da bi občutili željo, napraviti ta svet lepši in pravičnejši ter ga približati božji zamisli?
Ko rožni venec dopušča, da usmerimo svoj pogled na Kristusa, nas torej napravlja tudi za delavce za mir v svetu. Ker je prav posebej roteča in skupna prosilna molitev v sozvočju s Kristusovo zahtevo, naj vedno molimo in »se ne naveličamo« (prim. Lk 18,1), nas navdaja z upanjem, da je tudi danes mogoče zmagati v tako težki »bitki« kakršna je bitka za mir. Daleč od tega, da bi bil beg od problemov tega sveta, nas rožni venec spodbuja, naj jih premišljujemo z očmi odgovornosti in velikodušnosti.
Doseže nam moč, da se lotevamo težav v zavesti božje pomoči in s trdnim namenom, v vseh okoliščinah izpričevati ljubezen, ki je »vez popolnosti« (Kol 3,14).