“Tokrat pa razmišljamo v tej rubriki o molitvi, in sicer s pomočjo škofa in cerkvenega učitelja, sv. Alfonza Ligvorija. Tudi sicer ne bom govoril jaz, ker sam po sebi nimam kaj dosti povedati, ampak govorijo apostoli, cerkveni očetje, cerkveni učitelji in učiteljice ter drugi svetniki in takšni, ki nas lahko kaj lepega naučijo v veri. Lepo je, ker cerkveni učitelji radi navajajo cerkvene očete, zavedajoč se dejstva, da so kakor pritlikavci, ki stojijo na ramah velikanov.”
“Gospod Jezus v evangeliju po sv. Janezu (16,24) govori, naj prosimo in bomo prejeli. In sicer, še natančneje, pravi, da moramo prositi v njegovem imenu. Zato nam katekizmi pravijo, da Cerkev svoje glavne molitve pri maši vselej zaključuje v Kristusovem imenu. Sv. Alfonz pravi, da je molitev »nezmotljivo učinkovita za dosego vseh milosti, potrebnih da dosežemo večno zveličanje«. Tu navaja sv. Ciprijana, ki pravi: »Molitev je vsemogočna, je ena, stori lahko vse.« Pri pridigarju beremo (2,12), da Bog ni odrekel svojega ušesa nikomur, ki je prosil za njegovo pomoč. Tega niti ne more storiti, saj je obljubil, da bo uslišal vsakogar, ki se bo obrnil k njemu, nas opozarja sv. Alfonz, a opozarja, da se to zgodi samo pri molitvi, ki upošteva določene pogoje. Mnogi namreč molijo, vendar pa to delajo malomarno, zato pa tudi ne dosežejo tistega, kar bi radi. Še več kot to, naš cerkveni učitelj pravi, da ne dosežejo tistega, kar si zaslužijo. Sv. Jakob (4,3) opozarja, da ne dosežemo svojega, ker slabo prosimo. Sv. Alfonz zato daje tri pogoje, da bi bila naša molitev učinkovita. Moliti moramo ponižno, zaupno in vztrajno. Katekizmi sicer navajajo še druge pogoje, kot recimo vdanost v Božjo voljo, vendar so res ti trije omenjeni poglavitni. Tokrat se ustavimo pri ponižnosti, v prihodnje pa bomo s svetim škofom pogledali še zaupnost in vztrajnost v molitvi,” piše duhovnik Andrej Vončina o duhovnosti in molitvi sv. Alfonza Ligvorija, ki sicer goduje danes.
Več TUKAJ.
Vir: Scutum Fidei
C. R.