Domov » Umetnost premišljevalne molitve

Umetnost premišljevalne molitve

Molitev: človekov dialog z Bogom, od srca k srcu. Odnos, v katerega lahko vlagamo vedno več truda, kot je predlagano tudi v tem besedilu.

“Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po umetnosti molitve,” je zapisal sv. Janez Pavel II., “moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo!”[1]

Z vso tvojo dušo

Boga Očeta hočemo ljubiti z vso svojo močjo, postaviti v molitev dušo in vse njene zmožnosti: razum in voljo, spomin, domišljijo in čustva. Gospod jih – zaporedoma ali istočasno – uporablja kot kanale za vzpostavitev dialoga z nami.

Nemogoče je dvakrat doživeti isto molitev. Sveti Duh, vir nenehne novosti, je tisti, ki da pobudo, deluje in čaka. Včasih od nas pričakuje trpek boj, ko se zdi, da ni nobenega odgovora: takrat stopi v ospredje vedra in vztrajna prizadevnost volje za dejanja vere in ljubezni, da bi mu kaj povedali, da bi razum in domišljijo usmerili v Sveto pismo, besedila liturgije ali duhovnih piscev, ter ga iskali z besedami ali zgolj s pogledom. Drža iskanja je že dialog, ki nas preoblikuje, četudi je včasih videti, da ni nobenega odmeva.

Drugič pa iz duše privrejo ideje ali vzgibi, zaradi katerih čas premišljevalne molitve kar steče in ki nam pomagajo zaznati božjo navzočnost. Tako v enem kot v drugem primeru – v navdušenju, ob vzgibih, idejah, ali pa brez njih – gre za to, da svoje zmožnosti položimo v roke Svetega Duha. Njegovi smo in On je rekel: Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?[2] Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.[3]

Edino pravilo, ki se ga je Bog sklenil držati, je tisto, kar si je zadal s tem, ko nas je ustvaril svobodne: da čaka na naše sinovsko sodelovanje. Kadar se lotimo molitve, bomo to storili kot otroci in skušali ohranjati pozornost do tega Očeta, ki nam želi spregovoriti. To, da razum dojema z lahkoto ali da se srce vname v afektih, navsezadnje ni odvisno od nas. Pomembna je odločenost ohranjati odprtost za dialog, ne da bi v tej drži popustili zaradi rutine ali malodušja.

Več si lahko preberete TUKAJ.