Velikonočno tridnevje, velika sobota 2022! Po Jeruzalemu, pred več kot 2000 leti odmevajo dogodki Jezusovega trpljenja in smrti, preteklega dne, velikega petka. Od ust do ust, od hiše do hiše, od trga do trga, od ulice do ulice, velika večina govori o dogodkih velikega prvega petka, o Jezusovem trpljenju in smrti.
Prav tako odmeva od ust do ust tudi kesanje in obžalovanje, ki se je pričelo s stotnikom na Kalvariji:« Zares ta človek je bil res pravičen!« Kot tudi kesanje, obžalovanje množice, ki se je vračala s Kalvarije, po Jezusovi smrti, ter se trkala po prsih, obžalovala lastno ščuvanje in hudodelstvo; tudi to pričevanje se naglo širi po Jeruzalemu in širom Izraela. Praktično je Jeruzalem po Jezusovi smrti vrel v dogajanju in pričakovanju, kaj se bo še zgodilo. In velikim – duhovnikom, pismoukom, starešinam – ni bilo drugega izhoda, kot da zapečatijo in zastražijo grob. Spomnili so ne namreč Jezusove besede in učenja: »Izdali me bodo v smrt, a tretji dan bo Sin človekov vstal od mrtvih!«
To tiho razburjenje, pred velikonočnimi prazniki pa so dvignili še mrtvi, ki so vstali in se prikazali svojim domačim, prijateljem, sorodnikom, predstojnikom shodnic … V veliki zadregi so bili s tem veliki duhovniki, pismouki in starešine ljudstva, kajti jasno je bilo, da je prav strašno trpljenje in smrt povzdignila tega Jezusa, ki so ga krivo obtožili in umorili. ‘Pravoverni judje’ so bili tudi v veliki zadregi kaj storiti, ker se je pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje … . Ljudje so na prvo prvo soboto govorili tudi o tresenju zemlje, ki ni bil potres in pokanje največjih skal ob uri Jezusove smrti. Pilat kot tudi Herod sta se zbrala na izrednem zasedanju, kaj se to dogaja, kaj storiti, s smrtjo enega pravičnega so želeli preprečiti vrenje množice, sedaj pa se jim je to, vse skupaj obrnilo proti njim …
Prva prva sobota po prvem prvem petku nam pokaže kako ljudje, kljub navidezni slabosti in krhkosti hrepenijo po pravici, pravičnosti …. In če pogledamo na Jezusov grob, ki je bil zelo zapečaten in zastražen, je na prvo prvo soboto sameval, ker so judje spoštovali postavo.
Tudi Marija se je, po res neverjetnih dogodkih še zadrževala v Jeruzalemu, pri prijateljih in sorodnikih, ki so jo podpirali in tolažili. V njej je bila velika prizadetost, da so njeni sonarodnjaki, med njimi mnogi, ki jih je Jezus ozdravil, osvobodil, nasitil, jih poučeval tudi sodelovali pri trpljenju in smrti njenega Sina. Čeprav jo je to močno prizadelo, in jim je vse to odpustila, pa jo je močno tolažilo, kar je videla in slišala: «In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih«. (Lk 23, 48)
Prav tako pa je Marija v svojem srcu nosila veliko in trdno upanje in vero, da bo Jezus tretji dan vstal od mrtvih. Ob njej je bil le Janez, vsi drugi učenci pa so bili še razpršeni. Marija in Janez sta izvedela le, da se je Juda na svoj način pokesal in vzel življenje, kar ju je močno prizadelo. Drugi učenci so se poskrili pred Judi, niso hodili na trge in večje ulice, le ko je padel mrak so se skrivoma dobivali, po dva ali tri. Ker so se z begom in izdajstvom Jezusa, na veliki četrtek in veliki petek povsem oddaljili od Jezusa, jih je strah odrezal tudi od drugih ljudi, tako da so bili tudi zelo slabo obveščeni. Niso vedeli, da se je vsa množica, s stotnikom na čelo ob Njegovi smrti pokesala; … niso vedeli, da se je prav ob uri Njegove smrti stresla zemlja, sonce se je povsem zakrilo, tudi največje skale so pokale, .. … da so vstajali mrtvi, da se je pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje … da je razbojnik pričeval za Jezusa … niso vedeli … .
Predvsem pa jim je manjkalo tisto pričevanje, ki so ga videli Marije, Janez, žene kako je Jezus častitljivo trpel na križu … … kako je odpuščal, kako je poskrbel za mati Marijo in Janeza … … kako je pokončno prenašal strašne bolečine, zasramovanje in izzivanje velikih duhovnikov, pismoukov in starešin ljudstva. Kako se je Jezus na križu pogovarjal z očkom, Abbo. To je manjkalo razbežanim učencem, bali so se priti do Marije in Janeza, mislili so, da jim Judje pripravljajo zasedo, da bi tudi njih prijeli in z njimi obračunali.
Po tem so najbolj hrepeneli, predvsem pa po spravi, ker so ga zapustili. Posebno Peter, ki ga je izdal. Vse to se je dogajalo v Jeruzalemu, na prvo prvo soboto, v središču pa je bila prav gotovo Marija; na prvo prvo soboto po prvem prvem petku. Veliki so uvideli svojo zablodo, da ni uspelo krivo prerokovanje – Kajfe velikega duhovnika – da bolje da eden umrje za vse ljudstvo in ne propade ves narod. (Jn 11, 50-51) Bolj se je nagibala sobota proti prvemu dnevu v tednu, bolj se je širila vest, dogajanje, pričakovanje med jeruzalemčani. Le kaj bo prinesel jutrišnji dan!
Vsekakor pa je bila v središču pozornosti Marija, številni ljudje so ji izrazili sočutje, obžalovanje, kesanje ob tako strašni smrti njenega Sina. Na enkrat je postala tista mati, ki se je iz velike sramote, prezira in zaničevanja na velik petek, »zaradi bogolektnega in izdajalskega« Sina povzdignila v častno, hvalevredno, občudovano, vredno in zaslužno mati judovskega, izvoljenega naroda.
Marija si ni želela te pozornosti, odpustila jim je že ob obsodbi, bičanju, kronanju, na križevem potu, kot tudi pod Sinovim križem. V srcu je nosila velik ogenj vere in upanja, da bo njen Sin, resnično vstal od mrtvih in si ji tudi prikazal. To je želela pričakovati v tihoti, v molitvi in judovska postava jo je branila pred številnimi obiski.
Njena velika tolažba je bil tudi Janez, vedela je, da bo čim preje, ko bo mogoče poiskal tudi svoje, prestrašene in poskrite ter razbežane učence ter jim prinesel besedo sprave, tako od Jezusa kot tudi od Marije. In Marija je tiho molila in darovala to bolečino kot tudi upanje, posebno za Jezusove prijatelje in učence, vedela, da se njihovo poslanstvo še ni niti začelo. Marija je v središču prve velike sobote. Kar ni uspelo Jezusu nadaljuje Duh po nje: «Kot koklja sem vas želel zbrati, a niste hoteli.«, je rekel in potožil Jezus. A sedaj je to na Mariji, da obnovi skupnost prvih učencev, da jima z Janezom pričujeta, kaj sta videla in doživela na Kalvariji.
Kar se dogaja na prvo prvo soboto, po prvem prvem petku se tudi dan danes, Jezus želi obnoviti našo skupnost, našo Cerkev, vse človeštvo v skupnost bratov in sester, ponovno, prav po Mariji. Tudi po prikazovanjih na krajih, ki jih je Cerkev priznala kot pristne in verodostojne.
Sveta Trojica nam razodeva in ponuja, tudi na prvo soboto 20022 roko sprave in odpuščanja, prav po Jezusovi Materi, po njenem Brezmadežnem Srcu, ki je čudoviti pretok milosti velikonočnega tridnevja in Velike nedelje, na ves svet in vse človeštvo.
T. S.