Glede na številne informacije ter dezinformacije o covid19 in cepljenju sem se odločil, da spregovorim tudi nekoliko bolj osebno o problematiki covida 19 in cepljenja.
Ko je nastopila epidemija covid19 lani, sem seveda upal, da se bomo v družini – z ženo bivava v isti hiši, kjer sta tudi tast in tašča – nekako prestali vse to in se izognili tej bolezni. Kljub temu, da smo dobivali informacije o tem, da je to le nenevarna oblika gripe, smo bili pazljivi. Jemali smo tudi – razen tasta – tudi dodatke z vitaminom D. V tem času je bilo za vse nas boleče, da so se tudi cerkve zaprle in da je naša molitvena skupina nehala delovati. Preko videoprenosa na facebooku sem skušal spodbujati ljudi k duhovnemu uporu proti epidemiji z molitvijo, blagoslavljanjem, slavljenjem… Mnogi so namreč zelo težko sprejemali že nošenje mask, sam sem to novo (meni sicer zelo zoprno) obvezno naravo sprejel kot dejanje pokore in žrtve.
Ne glede na to smo vsi štirje zboleli tik pred božičem 2020 (domnevam, da pri meni tudi zato, ker takrat nisem bil v polnem občestvu s Cerkvijo, ker sem bil pod vplivom lastnega neodpuščanja in odklanjanja papeža). Tast je grozno kašljal in imel visoko vročino, zato smo ga morali takoj po božiču sami peljati (!) v bolnišnico, čeprav smo bili vsi bolni in prenašalci okužb, ker nismo mogli dobiti reševalnega vozila, ki bi prišlo ponj. Če bi samo dan odlašali, bi se lahko zelo usodno zapletlo. V bolnišnici je nato ostal skoraj tri tedne in videl, kako so ljudje umirali na respiratorjih. Naj ob tem povem, da ima moj tast 74 let in je v rizični skupini. Imel je res Božjo milost, da je preživel to bolezen in okreval.
Več si lahko preberete TUKAJ.