Škof Guido Gallese iz Allesandrie v severni Italiji je na nedavnem festivalu mladih razkril, kako se je odločil za duhovništvo. Ta odločitev je bila tesno povezana z Medžugorjem.
Kot je povedal, je Medžugorje obiskal poleti 1982 skupaj s staršema. To je bil čas, ko je bila infrastruktura še neurejena, ko organiziranih prenočišč za romarje še ni bilo. »Imel sem dvajset let. Bila je res zelo neobičajna avantura. Moja mati je o Medžugorju prebrala v nekem časopisu, tako da so se starši odločili, da gremo.« Odločili so se sicer za kopanje v Dalmaciji, hkrati pa bi si ogledali Medžugorje, kaj se tam dogaja. Takrat še niso obstajali zemljevidi, kjer bi bilo Medžugorje vrisano in vpisano. Tako so se morali ravnati po tem, da je Medžugorje nekaj kilometrov zahodno od Mostarja. Že spraševati za smer je bilo tvegano, saj so oblasti tedaj izvajale pregon. Nekega dne sta se Guidova starša odločila, da gresta pogledat, kje je Medžugorje. Guido in njegov brat sta ostala v Dalmaciji. Ker starša nista imela nobenih informacij, sta se nazadnje znašla v Širokem Brijegu. Ko so ga vendarle našli, so bili navdušeni. Oče in mati sta se vrnila v Dalmacijo, kjer je bila parkirana njihova družinska prikolica. Z njo se je cela družina odpeljala v Medžugorje, kjer so z dovoljenjem patrov lahko parkirali poleg cerkve, ob vinogradih, ki so rastli tudi na mestu, kjer je sedaj zunanji oltar.
»Tedaj sem študiral matematiko,« je dejal škof Gallese. Ko je prišel v Medžugorje, je našel cerkev, kjer so bili samo Hrvati. Tujcev ni bilo, cerkev pa je bila polna. Dotaknilo se ga je, kako so ljudje glasno molili in odgovarjali pri sveti maši. Bilo je kot pravi grom. Posebej so ga navdušili možje z rožnimi venci v rokah, kazali pa so neko nežnost in vero, ki se ga je globoko dotaknila, ko jih je opazoval pri spovedi in pri maši. »Sam pri sebi sem si rekel, da je evangelij resnica,« je opisoval tedanje dogajanje. »Vprašal sem Gospoda: kaj želiš, da storim? Hotel sem, da bi mi Bog takoj odgovoril. Dragi mladi, ne pozabite, Gospod ne odgovarja takoj.« Odgovore nam namreč daje takrat, ko smo nanje pripravljeni, čeprav se nam zdi, da nas Bog ne sliši. Od tistega leta so začeli hoditi vsako leto v Medžugorje. Naslednje leto so bili tam kar tri tedne skupaj. Te dneve je preživel v molitvi, branju življenjepisov svetnikov. »Vsak večer pa bi sedel tukaj na prostoru pred zunanjim oltarjem, kjer je nekdaj bil vinograd, in premišljeval evangelij.« Tako so leta minevala, zgodilo pa se ni nič posebnega.
Leta 1985 je dopolnil 23 let. Njegovo duhovno življenje je rastlo, vendar ni imel jasnega spoznanja o tem, kam ga Bog kliče. Nekega petka so se postili ob kruhu in vodi, povzpeli so se tudi na Križevac in molili križev pot. Na vrhu Križevca je sedel v senci križa in tam molil. Nekaj dni kasneje se mu je razjasnilo. »Spoznal sem, da so bili trenutki mojega življenja, za katere je vredno živeti, tisti, ko sem molil in služil. In začel sem spoznavati, da je imela moja duša veliko željo po molitvi.« To lakoto je potešil z molitvijo in predajanjem Gospodu, tako je spoznal, da se mora Gospodu posvetiti. Ko se je vrnil domov, je mislil, da bo življenje teklo dalje, a ravno v tistem času je Genovo obiskal papež Janez Pavel II. Bil je v športni dvorani, kjer je Guido že gledal številne športne dogodke, a noben dogodek ni sprožil takšnega navdušenja kot ravno papežev obisk. Papež je mladim dejal, naj vzamejo življenje v svoje roke. Po mesecu dni je srečal duhovnika, kateremu je zaupal svojo zgodbo in tudi misel, da bi sam moral tudi postati škofijski duhovnik. On je dejal: »Jaz tako razmišljam že tri leta.«
Škof se spominja, kako v tem času ni mogel niti sebi pojasniti, kako je lahko postal duhovnik. Po njegovo je bil to Božji načrt in ne človeško delo. Najprej je svojo namero, da gre v bogoslovje, povedal bratu, nato staršem. Pet let kasneje je bil posvečen v duhovnika.
Video posnetek pričevanja si lahko ogledate spodaj:
C. R.